Tekst iz leta 1989, ki »na duhovit način predstavlja absurdna življenja stanovalcev v sedmem nadstropju stanovanjskega bloka«, je Škofova tretja letošnja izbira: januarja je v Gledališču Koper namreč uprizoril Molièrovo komedijo George Dandin ali Pretentani soprog, maja pa v SNG Nova Gorica dramo srbskega avtorja Dimitrija Vojnova sKurt o pevcu skupine Nirvana, Kurtu Cobainu.

Znani ste kot režiser z afiniteto do komičnega žanra, posebno klasične komedije z ljubezensko tematiko, zato je sodobna črna komedija Sedem nadstropij na prvi pogled morda za vas netipična izbira. Zakaj ste se odločili za Panychev tekst?

Tekst ima zanimiv zaključek, namreč moški, ki je sprva odločen narediti samomor, na koncu poleti. Ta čudežni dogodek provocira uveljavljen »common sense«, motivira reset, izbris vzorcev delovanja, tako posameznika kot družbe.
Obenem pa je tekst sodoben, ne potrebuje aktualizacije in zanimivo združuje absurd z resno dramo. Komičnost s tragičnim. Na humoren način se dotakne vprašanj človekove eksistence.

Za kakšno eksistencialno vprašanje gre?

Živeti ali umreti? Verjeti v boga ali v človeka, ki se postavlja v njegovo pozicijo, obenem pa noče verjeti v čudež? Živeti v sprenevedanju , da je tako, kot je, najboljše, ali pa se vendarle splača še kaj spremeniti.

Pred pol leta ste rekli, da vedno znova upate, da vam bo pri režiji naslednje predstave uspelo razviti povsem svojsko uprizarjanje komičnega. Koliko ste se temu približali s predstavo Sedem nadstropij?

(Smeh) Ne vem, to bomo pa videli v petek. Gre za predstavo v nastajanju, zato si ničesar ne upam zagotovo trditi.

Čakate odziv?

Ja, oziroma čakam premiero, ko se bodo igralci osvobodili in se bo predstava rodila, jaz pa se bom poslovil.

Nekje ste dejali, da svoj interes za komični žanr razumete kot nekakšen podaljšek študijskega procesa, saj se v času študija na akademiji niste podrobneje ukvarjali s komedijo. Od kje potem vaše navdušenje za komedijo, ob katerih predstavah, filmih, komikih ste rasli?

Komedija, oziroma njena uprizoritev, vsebuje mehanizem, ki, če je dobro zgrajen, producira srž človekove omejenosti ali obsedenosti. Pred obsednim stanjem duha je mir, za omejenim duhom pa svoboda. Za ta pojma se bori drama, se mi zdi. Mene zanima tisto pred in po. Slehernik v vsem svojem neumnem prizadevanju preživeti.
Office je definitivno humoristična serija po mojem okusu.

Vaš pristop h klasični komedijski formi označujejo kot sproščen in z veliko domišljije. Koliko je sproščen sam vaš proces dela? Ste perfekcionist?

Ne bi rekel. V bistvu iščem tisto, kar ni perfektno, oziroma neke sprejemljive napake, ki se morajo dogajati na odru. Rad gledam te komaj ulovljive trenutke, ko gesta ni speljana do konca – ostaja čudna. Ko pripelješ poln voziček do blagajne in ugotoviš, da nimaš denarja.

Kako zahtevna publika smo Slovenci, kar se tiče komedije?

Mislim, da znamo zavohati dobro komedijo. Obenem pa vsi po malem vemo, da nismo narod, ki bi gojil specifičen humor. Drugače pa ne vem, mojim predstavam se včasih smejejo, včasih jih grozljivo kritizirajo, celo hodijo ven.

Je mariborska publika kakorkoli specifična?

Mariborske publike ne poznam, publika po Sloveniji pa se zelo razlikuje. V Ljubljanski Drami se denimo zgosti ogromno specifičnih skupin gledalcev, se pravi veliko okusov, namenov, okoliščin, zakaj so se sploh znašli v gledališču. Medtem ko so v lokalnih gledališčih bolj gledalci s posebnimi navadami, skupnim okusom in tako naprej. Mislim, da Maribor ne sodi v to skupino, ker gre za večje mesto. Bomo videli.

Eno od ženskih vlog v predstavi, Negovalko Wilsonovo, igra moški, Ivica Knez. Zakaj?

Gre za to, da jaz s tem predpostavljam, da se v vsakem moškem skriva ženska. Po drugi strani pa mi ta zamenjava koristi, saj se tandem Milada-Ivica ponovi v dveh parih: moški-ženska in negovalka-starka. Te vloge so nekako primerljive.