Pred kratkim je, točneje 10. marca, je v organizaciji Slovenskega mladinskega gledališča, Slovenskega gledališkega muzeja in AGRFTja v Centru urbane kulture Kino Šiška potekal enodnevni simpozij o "eni najbolj ključnih osebnosti slovenske povojne dramatike, gledališča in kulture, Petru Božiču. - Zanimalo me je, kaj je botrovalo temu, da smo Božiča ponovno odkrili prav zdaj. Ko sem nabirala replike na to iztočnico, so šli off the record namigi tudi v smeri, da Slovenci v svojih mrtvecih pač radi odkrivamo genije. Tomaž Toporišič je bil drugačnega mnenja: "Slovenski prostor pač rad pozablja na svoje pomembne dramatike, npr. na Petra Kozaka, Mrakove zgodnje drame, potem ludistično dramatiko." - Mislim, da Toporišičeva replika jasno poveže simpozij in ambicijo Tedna slovenske drame, ki ravnokar poteka v Kranju. Usoda in prekletstvo in status slovenskega dramatika. - Mimogrede: Če kdo ve, kaj premiernega se slovenskim avtorjem uprizarja v sezoni 2009/2010 izven Slovenije, naj mi prosim sporoči. - Ampak na(j)prej nazaj k Božiču, ki mu je nenazadnje posvečena tudi nominirana drama Iva Svetine, Grobnica za pekarno.
ANJA BAJDA: Lani so bile v režiji Jake Ivanca uprizorjene Jovanovićeve Znamke, nakar še Emilija. V Celju je lansko sezono Luka Martin Škof režiral Jesihov Triko (ludizma se je loteval že na akademiji), leta 2008 Janša prodre z rekonstrukcijo Pupilije.. Renata Vidič v drami postavi rekonstrukcijo Žlahtne plesni, v okviru Šoking gala šova, 40. obletnici Pupilije. Andrej Jus mi telefonira v zvezi z ludističnimi dramskimi besedili, ki bi jih rad postavil na nekem amaterskem odru. To je samo nekaj utrinkov. Mednje štejem tudi to t.i. " novo odkritje" Božiča. Ne na način, da bi ga želela klasificirat za "ludista" (ali na način, da bi se ukvarjala z ločnicami med ludistično dramo in dramo absurda), ampak, ker le sodi v to generacijo dramatikov in gledaliških ustvarjalcev, ki jih štejemo med inovatorje (zdaj že ikone našega teatrskega prizorišča).
Na eni strani prepoznavam svež pristop k zgodovinskim dejstvom, dotikajočih se dogajanj v slovenskem gledališču v 60ih in v 70ih letih, na drugi polemičnost v zvezi s Kermaunerjevo sintagmo "Ludizem", ki je, po mnenju nekaterih, preživeta, neustrezna za reartikulacijo tedanje dramatike in gledališča, po mnenju drugih spet najbolj aktualna v kontekstu virtualnosti, ki jo živimo, ne da bi dvomili v resničnost igre in njenih pravil.
Bolj kot primer t.i. Božičevega odkritja vidim fenomen v vnovični vzpostavitvi stika s časom, ki je nekako zastal v našem (gledališko) zgodovinskem spominu (vsaj kar se naše, mlajše generacije, tiče). Mi lahko namreč preko dejstev ta čas rekonstruiramo, ne moremo ga pa podoživeti. Tako da - ja, v današnji družbi ta moment, ki "kliče po Božiču" prepoznavam prav v tem, v odtujitvi uprizarjane dramatike od njene izvornosti- dramatičnosti.
Kaj lahko Božič ponudi s svojim igrivim, a nepopustljivim, neizogibnim nesmislom, obvladujočim svoj dramski svet? Kaj drugega kot prav to, kar današnja dramatika in gledališče iščeta, hkrati pa še v zgodovinsko določenem okviru, torej refleksijo stanja sveta, v katerem se nahajamo? Nekaj, kar je bilo tedaj drzno in nedoumljivo, zmore biti danes pretresljivo v uvidu nesmisla kot spremljevalca našega vsakdana.
BLAŽ LUKAN: Zadnja drama Petra Božiča, Španska kraljica, je bila uprizorjena leta 1985, torej pred 25 leti, Šumi Božiča vrača v slovensko gledališče danes in tukaj. Razlogi? Gotovo ne zunanji, recimo njegova spoštljiva leta (so pisatelji, ki se jih spomnimo samo ob visokih jubilejih), smrt (tekst je bil naročen pred njo), njegova politična dejavnost (za večino javnosti bo tako ali tako ostal najbolj znan po »Titovi cesti«) ali kaj četrtega. O notranjih razlogih bi lahko več povedala Uršula Cetinski, direktorica SMG, ki je Božiču tekst naročila, meni pa se zdi pomembno dvoje.
Prvič, z uprizoritvijo Šumija presegamo (no, vsaj na videz in samo za hip) neko pozabljivost, ki je značilna za naš odnos do lastne, slovenske dramatike. Cela vrsta imen dramatikov je, katerih drame ostajajo – v resnici – samo mrtve črke na papirju, po krstni uprizoritvi nikdar več uprizorjene. Pa nisem prepričan, da zaradi takšne odločitve umetniških vodij, režiserjev, dramaturgov ali igralcev, ki, potem ko dramo preberejo, rečejo, da »saj ni več aktualna, živa, uprizorljiva« ... Teh dram v resnici nihče več ne prebere ... Naključno odprem publikacijo Slovenskega gledališkega muzeja Slovenske igre in scenariji I in prepišem nekaj imen na straneh 111 in 112: Pavel Lužan, Ivan Mrak, Franček Rudolf, Rudolf Golouh, Ervin Fritz, Jože Javoršek, Ignac Kamenik, Borivoj Wudler, Ferdo Kozak, Bratko Kreft itd. Kdaj smo jih nazadnje videli na odru? Pustimo razpravo o razlogih za kdaj drugič, tu naj zazveni samo vprašanje.
In drugič, Božič v Šumiju, tej izjemno odprti drami, izreka nekaj, kar je temu – še posebej zadnjemu – času precej tuje: imenujmo to dramaturgija tolerance. Kljub nekaterim neposrednim, fizičnim, surovim prizorom (o drami nujno govorim v povezavi z uprizoritvijo, pri kateri sem sodeloval) se v Božičevih dialogih in situacijah v Šumiju na neki ravni strasti pomirijo, nasprotja poravnajo, izpadi vrnejo v gladek in miren, domala poetičen tok, tok, kot nam ga prinaša pogled od daleč, z višine, pogled modrega in sočutnega ustvarjalca. V Šumiju se je po Božičevi pisateljski volji naselil … etos … in uprizoritev ga, tako upam, dosledno, zvesto, a tudi z vso – včasih kontroverzno – dinamiko oživlja. Etos – kaj je že to? Ja, ta simptomatična, grozljiva slovenska pozabljivost … A Božič nanj ni pozabil, čeprav so mnogi, ki ga poznajo samo po njegovi politični dejavnosti, prepričani, da je. In to bi morda lahko bil »klic«, o katerem sprašujete, klic, bolje rečeno, zgolj »šum«, ki naj nam pomaga … spominjati se.
DENIS PONIŽ: Zakaj zdaj? - Verjetno je smrt taka zareza, ki na novo osvetli avtorjev, zdaj dokončno fiksirani dramski ali literarni opus; nič več mu ni mogoče dodati, še manj odvzeti. Prepričan sem, če bodo seveda slovenski režiserji brali njegove drame in slovenski vodje gledališč razumeli njegovo dramatiko, da bomo v prihodnjih letih videli še kakšno uprizoritev, tudi del iz t.i. faze njegove absurdne dramatike, kakor tudi iz t.i. ludistične dramatike.
Eno je jasno: Peter Božič sodi med pomembne dramatike druge polovice dvajsetega stoletja. Tu se vsa vprašanja pričenjajo in sem se bodo stekali vsi odgovori.
Povezave:
- Peter Božič na Geslu
- Peter Božič na spletnem repertoarju slovenskega gledališča