Po različnih pozornostih, ki so jih za nagrajence pripravili predstavniki mestne občine Kranj, so se pod večer prešerne volje ustavili tudi v Prešernovem gledališču, kjer so na okrogli mizi, že deseto leto po vrsti, Kranjčanom brez dlake na jeziku predstavili svoj pogled na aktualen trenutek slovenske kulture in mesto, ki ga zaseda v sodobni družbi. Shod muz na kranjskem Parnasi je zanosno in pronicljivo krmarila ugledna novinarka in publicistka Patricija Maličev.

»Slovenci smo eden redkih narodov, ki slavi kulturni praznik kot državni praznik,« je poudaril kulturni minister Tone Peršak in nadaljeval, da smo Slovenci nadpovprečno ustvarjalen narod, kar se kaže z velikim številom gledališč, predstav, galerij, kulturnih društev itd., kar nas proporcionalno uvršča v evropski vrh. Kdor je od gostov nocojšnjega druženja pričakoval veliko kritičnih besed, se je uštel. Svoje kritične misli o aktualnem stanju slovenske kulture so bržkone izrekli že na drugih mestih, v Kranju pa so se sprostili in se osredotočili na spoštovanje do umetnosti, kot je opozoril kranjski župan Boštjan Trilar ter dodal, da je občina letos kar za 10 odstotkov povečala sredstva za kulturno produkcijo.

Kultura v današnji družbi ni nekaj samoumevnega, zato se o njej moramo pogovarjati, saj brez nje kot narod in kot posamezniki ne bomo preživeli. Kulturne vsebine nas oživljajo, nam odpirajo vrata v nove svetove in nam jih pomagajo razumeti. Kultura nas napaja z energijo, lepoto in modrostjo. Bogati nas in osrečuje. Letošnji Prešernovi nagrajenci so enotni v razmišljanju, da kultura odločilno usmerja in osmišlja naše življenje, kar so podčrtali z besedami: kdor ne pleše, kdor ne bere, kdor ne gleda filmov, kdor ne hodi v gledališče ..., ne ve, kaj je življenje. Kultura pa pomeni tudi prijaznost do soljudi in želeli bi si, da bi tej v prihodnosti posvetili več pozornosti, ker je v naši družbi še marsikaj kar je treba popraviti, začeti pa moramo kar pri sebi.

»Vse od Prešerna naprej se od intelektualcev in umetnikov pričakuje, da povzdigujejo glas, ali ne bi enkrat tudi drugi povzdignili glas v dobro tistih umetnikov in ustvarjalcev, ki so ostali brez kruha,« je občinstvo v dvorani pozval Boris A. Novak, dobitnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo, pesnik, dramatik, prevajalec, publicist, literarni znanstvenik in univerzitetni predavatelj, ki slovensko literarno in širše kulturno krajino pomembno oblikuje že 40 let. V svojem ustvarjanju se rad vrača v preteklost, sam sebe doživlja kot ’bivše bitje’, ki so se mu vse bistvene stvari v življenju že zgodile. Ponoči se pogovarja s pokojnima očetom in mamo, saj je imel, kot je povedal, res čudovite starše. Otroštvo je preživel v Beogradu, ki so ga zapustili, ko je imel 14 let in odslej ga v svojih delih nenehno oživlja.

Drugi letošnji dobitnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo, baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač je vrhunski plesni umetnik, koreograf, nekdanji umetniški vodja ljubljanskega baleta, tudi direktor SNG Opera in balet Ljubljana ter dobitnik stanovske umetniške nagrade Lydie Wisiakove. Bil je plesalec, za katerega je znameniti Pino Mlakar, ki ga je imel za svojega očeta, rekel, da je »danseur noble«, pa tudi pevec in igralec, ki je svojo kariero začel  v domači cerkvi v Mokronogu. Od tam ga je pot vodila v Ljubljano, na pobudo mame, ki mu je vedno stala ob strani, »oče me ni nikoli videl plesati,« je povedal. Tehtal je, česa bi se lotil, saj je prepeval celo z Marjano Deržaj, nazadnje se je oprijel plesa, ker je za vsako predstavo dobil plačilo. »Gib je nekaj najlepšega v življenju,« je dejal, in obiskovalcem Prešernovega gledališča na srce položil, naj plešejo vsak, dan, »če ni praznika, si ga naredite sami.« V njegovi bogati karieri, odplesal je 84 solističnih vlog, ga je vseskozi vodilo hrepenenje po usklajenosti lepega z resničnim, eleganca, ki jo je ustvarjal na odru, pa se je vseskozi prenašala tudi v vsakdanje življenje.

»S kamero želimo zaustaviti trenutek, ki se nikoli ne ustavi,« je pripomnil prejemnik nagrade Prešernovega sklada 2018 Marko Brdar, direktor fotografije, filozof in filmski fotograf, ki pobira nagrado za nagrado. Filmi, ki jim je dal podobo, potujejo po svetu, obiskujejo festivale in prejemajo priznanja. Med njimi so nagrada žirije za cansko sekcijo Poseben pogled in nominacija za evropsko nagrado lux za film hrvaškega režiserja Daliborja Matanića Zenit, za svoje izjemno delo pa je prejel tudi že štiri vesne. Marko Brdar ima kot kamerman čarobno moč, da nekaj posname tako, da je bolj verjetno, kot če bi se zgodilo v resnici. Kdaj kamerman postane umetnik in ali je to sploh potrebno? Brdar je odgovoril: »Ugotovil sem, da me bolj kot dogodek vzburi spomin, ujet v kamero. Vedno mi beži tisto, kar iščem. V iskanju pri filmu pa nisem sam. Ko gledam skozi kamero, je niti ne premikam, s seboj jo premikajo igralci. Vedno, ko se prižge, se znajdemo pred nečim novim.«

Tudi igralec Matej Puc ima pri 35 letih skorajda že vse nagrade, ki v gledališču kaj štejejo. Borštnikovi, Severjevi in ZDUS-ovi je letos dodal še nagrado Prešernovega sklada. Umetnik, ki je že 13 let, vse od konca akademije, član Mestnega gledališča ljubljanskega je v okolju kranjskega teatra, kjer se počuti zelo domačno, povedal, da uspehu, ki se mu dogaja, še vedno povsem ne verjame: »Še vedno se konstantno sprašujem zakaj sem jaz sploh tu, celotna moja pot je eno samo čudenje, nimam neke strategije, nekega cilja.« Puca odlikuje pristna in nenarejena skromnost, zato je  pri njem, kot je izpostavila Patricija Maličev, več prostora za vloge, Puc pa je dodal: »Čisto sem izgubljen danes.« Dober igralec mora biti živ, mora dvomiti, nasprotovati, opazovati. Znati mora imeti, znati pa mora tudi izgubiti, mora biti ponižen in nadut hkrati. Treba je znati mesariti svojo dušo in telo in nikdar ne obupati. Povedal je, da je bil na AGRFT sprejet po naključju, njegova prva izbira bi bil namreč študij tržnega komuniciranja, druga pa geografija. Vendar je nekako po pomoti, kot se mu je zdelo, naredil sprejemni izpit na AGRFT, čeprav je bil pred tem morda trikrat v gledališču: »V njem vstopam v nove svetove, ki so zanimivejši od mojega osebnega.«

Prešernova nagrajenka Maja Smrekar raziskuje vprašanje paralelne evolucije v razmerju volk – človek – pes na presečišču umetnosti in znanosti, pri čemer se osredotoča na vprašanje, kaj v prenaseljenem in ekološko načetem svetu sploh pomeni biti človek. Na današnjem Shodu muz se je Maji pridružila pridružila psička oziroma, kot jo je predstavila sodelavka Ada, kar je občinstvo sprejelo z navdušenjem, Ado pa je njihovo ploskanje kar razburilo. »Pes predstavlja enega od selekcijskih pritiskov oziroma odločilnih parametrov, da smo ljudje sploh začeli s kulturo,« je pojasnila Maja Smrekar intermedijska umetnica, sicer diplomirana kiparka, ki je za cikel projektov K-9 topologija že prejela zlato niko, najpomembnejšo mednarodno nagrado za medijsko umetnost ter hibridno povezovanje med tehnologijo, znanostjo in humanistiko. Smrekarjeva je kot edinka odraščala v družini, kjer so se ukvarjali tudi z vzrejo psov, vedno so imeli doma vsaj 2 ali 3 pse, zato je nanje vedno gledala kot na družinske člane. Začela se je spraševati, kako se je oblikovala medsebojna navezanost med človekom in psom oziroma volkom. »Volkovi so bili vse od začetkov človeštva namreč tisti, ki so ljudi opozarjali na stresne situacije ter ga zaščitili,« je dejala.

Umetniško ustvarjanje fotografa Borisa Gaberščika zaznamujejo brezčasna, enigmatična tihožitja. Je eden redkih sodobnih slovenskih mojstrov, ki se posvečajo žanru tihožitja, kar počne z referencami na zgodovino modernistične fotografije, na Edwarda Westona, nemško novo stvarnost ali češke klasike, je nagrado Prešernovega sklada prejel za zadnji seriji, starejšo med njima je naslovil z alkimistično maksimo Solve et coagula. Zapisan minimalizmu pogleda verjame, da ima vsak predmet dušo, le videti jo je treba. »Doma so od mene pričakovali, da bom znanstvenik in sem šel na biologijo, a glej ga zlomka, na fakulteti so vsi fotografirali. Študij me je hudo oviral pri hobiju, mama pa me je priganjala h knjigam. A jaz v življenju nisem pri ničemer mislil tako resno kot pri fotografiji,« je povedal Gaberščik, ki je v svojem umetniškem ustvarjanju pogosto tudi družbeno kritičen: »Moj prvi projekt je bil leta 1986 muzej Pivovarne Union, ki sva se ga lotila z Mirom Zdovcev. Denar sva si razdelila, domov sem ga odnesel polno torbo in rekel: ’Še dobro, da nisem biolog. Moj oče je bil arhitekt, Plečnikov učenec, a jaz sem dolgo mislil, da je interier pasma psa. V fotografijah se nisem nikdar ukvarjal s fotografijo, pač pa so moja tihožitja nastajala po nekem notranjem navdihu, skladnost se je pojavljala sama od sebe. Včasih delam vse narobe, pa izpade lepo. Moje fotografije so tihe. Hrupen moraš biti, kadar nimaš kaj povedati. Če imaš, si lahko tiho.«

Dve prejemnici nagrad Prešernovega sklada, Valentina Turcu in Simona Semenič se nocojšnjega druženja v Prešernovem gledališču zaradi neodložljivih obveznosti  nista mogli udeležiti.