Kot je v pogovoru povedal Andres, si je v izboru programa 51. Tedna slovenske drame ogledal 38 uprizoritev, ki so na podlagi slovenskih besedil nastale lani. Običajno ta številka presega 50, lani pa je bilo zaradi epidemije precej projektov prenesenih v letošnje leto, je pojasnil Andres, ki bo ob koncu leta zaključil tudi že selekcijo za prihodnji, 52. TSD.
Glede na to, da je bila družba lani spomladi in jeseni dlje časa zaprta, je Andresa količina lanske gledališke produkcije vseeno pozitivno presenetila. Prav tako si je veliko več predstav, kot je predvideval, lahko ogledal v živo in ne na posnetkih. "To sta bili dve popolni presenečenji lanskega leta, ki je bilo v vseh pogledih zelo nenavadno," je povedal.
Medtem ko se je epidemija zrcalila v produkciji, pa v vsebino lani še ni vstopila. "To bolj opažamo v letošnjem letu, ko se teme, povezane z epidemijo, zaprtjem, političnimi spremembami, z rahlo zakasnitvijo zrcalijo v tekoči produkciji," je navedel.
Zaskrbljujoče se mu zdi, da je za 51. TSD iz tujine prišla prijava zgolj ene predstave, nastale po slovenskem dramskem besedilu. Zaskrbljen pa je tudi nad izrazitim upadom predstav nevladnih producentov, ki so prvi klonili pod pritiskom epidemije, zaprtij in omejitvenih ukrepov, saj delujejo na drugačni osnovi kot institucionalna gledališča.
Predstavljajo pa, kot je poudaril Andres, izjemno obogatitev slovenskega kulturnega prostora in so v zadnjih letih tudi po številu uprizoritev že enakovredna institucionalnim gledališčem: "Prav od nevladnih producentov, katerih delo je pri nas izjemno široko in bogato tako po estetiki kot po generacijskih pristopih, je v zadnjih letih prišlo ogromno kakovostnih novih dramskih besedil in uprizoritev."
Opaža vse več uprizoritev izvirnih, povsem svežih dramskih besedil, tudi mlajše generacije avtoric in avtorjev. Lani je bilo tako v gledališčih uprizorjene manj slovenske klasike. Vendar pa Andres meni, da gre za cikle oziroma valove, pri čemer je na neki točki več zanimanja in občutljivosti za nove tekste, nato pa se fokus znova obrne v klasiko in njeno reinterpretacijo.
"Zdaj živimo v času, ko je po svojem estetskem in vsebinskem naboju zelo močno režisersko gledališče. Ustvarjalne ekipe same pripravljajo uprizoritveno besedilo, dramatika kot literarna zvrst pa je morda malo potisnjena v drugi plan," ugotavlja Andres. To skuša reševati natečaj za nagrado Slavka Gruma, kjer so v pravilniku na novo določili, da se za nagrado lahko potegujejo le neuprizorjena oz. še neobjavljena besedila.
Že dolgo, najmanj 50 let je za slovensko dramatiko značilna družbena kritičnost, ki pa se kaže na različne načine. Nekateri jo kažejo skozi izrazito poetično ali žanrsko obdelavo, drugi zelo neposredno dokumentaristično, navaja Andres.
To raznolikost družbene kritike je mogoče zaznati tudi v njegovem izboru za TSD. "Toliko, kolikor je uprizoritev, toliko je tudi različnih načinov, kako se dramatika, režiser in skupina spopadajo s sporočanjem družbene kritike," pojasnjuje. Posebej dragoceno pa se mu zdi, da to zmorejo tako uveljavljeni avtorji in režiserji kot tudi perspektivni mladi ustvarjalci.
Čeprav je po zamiku 51. TSD s spomladanskega na jesenski termin sedaj festival tik pred vrati, pa aktualna epidemiološka situacija še vedno ustvarja nekaj negotovosti glede celotne izvedbe. Andres je optimističen. "Naslednjih deset dni bomo v Kranju lahko uživali v izredno dobrem programu in krasnih dosežkih," je napovedal.
Potem ko je lanski jubilejni festival po sili razmer odpadel, Andres meni, da si še enega leta brez festivala ne moremo privoščiti, saj nam predstave prinašajo teme, o katerih moramo govoriti in o katerih moramo razmišljati. "Predvsem pa je bistveno, da festival ohranja kontinuiteto ne glede na vse katastrofične okoliščine, ki nas obdajajo, ker ima zelo pomemben vpliv in pomembno mesto v našem kulturnem sistemu tako za dramatiko samo kot za njeno uprizarjanje in tudi promocijo v tujini," je povedal.
V kulturnih ustanovah je trenutno sicer manj obiskovalcev kot v letu 2019. To je posledica same epidemije in ukrepov, hkrati pa tudi tega, da so se gledalci navadili oz. razvadili, da kultura prek različnih ponudnikov sama vstopa v njihove dnevne sobe. Zato bo treba v prihodnje, kot pravi Andres, okrepiti osveščanje in kulturno vzgojo predvsem mlajšega občinstva, medtem ko je pri starejšem v tej situaciji seveda razumljivo, da na dogodke ne prihajajo tako sproščeno.
"V trenutku, ko se bo, če se bo, ta stvar končala, bo velika odgovornost na vodstvih gledališč in konec koncev tudi na vodstvih vseh kulturnih institucij, da bodo aktivno pristopila k promociji in repopularizaciji, da se bomo morda lahko vrnili na številke pred epidemijo. Ne smejo pa nas te rahlo izpraznjene vrste v dvoranah prestrašiti, da bi se zatekli h komercializaciji," je opozoril.
"Prihaja namreč že do razmišljanj, da bi morali sedaj, ko je zanimanja manj in so časi težki, ljudi večkrat nasmejati. To drži le deloma. V bistvu so naši gledalci željni tudi zahtevnih, dobro narejenih vsebin, ki jih ne podcenjujejo in jim postavljajo zahtevne izzive," je prepričan sogovornik.
Komercializacija bi bila po njegovem mnenju ena od velikih napak, ki bi jo kulturna sfera v želji privabljanja občinstva nazaj v dvorane lahko storila. "Ljudi najbolj privabijo kvaliteta, izredni umetniški dosežki, dobre igralske kreacije, izrazito močna režija," je sklenil.