Lev Nikolajevič Tolstoj, pisatelj s ”sijočimi možgani”, diagnostik neizprosne resničnosti, večno razpet v skrajnostih bivanja, se v dnevniških zapisih sprašuje: “Čemu živeti? Kaj je vzrok mojemu bivanju in bivanju drugih? Kaj pomeni razklanost med dobrim in slabim, ki jo čutim v sebi? Kako naj živim? Kaj je smrt – kako se lahko rešim?” Potem zapiše skoraj bogokletno misel “neskončno sem srečen”, in malo kasneje, kot iztočnico za vse svoje pisanje: “Sreča je alegorija, nesreča je zgodba.” Prepričan, da se značilnosti nekega časa najbolj neposredno odslikavajo v  osebnem življenju posameznika, in da so človeška dejanja enaka v vsakem zgodovinskem obdobju, Tolstoj časti lepoto in naravo, človekov ustvarjalni duh, a le nekaj mesecev preden dokonča roman Vojna in mir, opisuje belo grozo – la blanche terreur – svoj strah, paniko pred  izgubljenim smislom življenja.

Dva tisoč strani romana ”Vojna in mir” (naslov je povzel po Proudhonovem filozofskem delu ”La Guerre et la Paix”, prvotni ideji naslova sta bili “1805” in “Vse je dobro, kar se dobro konča”) že same po sebi vzbujajo strahospoštovanje, tudi zaradi monumentalnega naslova, saj oboje, tako vojno kot mir, občutimo kot dve temeljni paradigmi človeške civilizacije. Prav gotovo pa je roman ”Vojna in mir”, ki bi ga lahko prevajali tudi kot ”Vojna in svet”, mnogo več kot roman. Je filozofija neke dobe, presek zgodovinskih dogodkov, ki usodno vplivajo na intimne družinske zgodbe v obdobju od 1805 do 1813, analiza vloge ruskega carja Aleksandra I. v času Napoleonovih vojn z Rusijo, je vojna strategija generala Kutuzova, ki razvija zmagovito teorijo “čebeljega roja”, koncept “sveta” svobodne volje, interakcija med posameznikom in svetom, analiza oblasti in njenih posledic, zgodovina izgub – izgubljajo se vojne, ideali, ljubezni – da bi dosegli spoznanje, resnico in vedenje. Je slika časa in slika duha. V preseku osmih let usodnega časa Zgodovine je Tolstoj iznašel alkimistično formulo univerzalnega nemira človeške rase, ki po eni strani ustvarja harmonijo in podobe lepega, po drugi pa ozračje kataklizme in samouničevanja.

Vojna in mir, ta “ruski kovček” (če uporabim naslov Aleksandra Sokurova) v naši dramatizaciji izpostavlja tri soodvisne pokrajine: nemir, vojno in mir, v katerih se prepletajo melodramatične osebne zgodbe in tektonski premiki surove zgodovine ter “tragedije spalnice” (Tolstoj) kot pozitiv negativa neskončnih polj smrti, nikogaršnje zemlje, da bi v pogojnem miru kot posledici zaznali ponovni nemir in nadaljevanje neizbežnega ciklusa – tisto nedoločljivo točko ravnotežja, ki je neulovljiva kot koncept sedanjika v fenomenologiji časa, a je poglavitno gibalo ne samo umetnosti in  znanosti, ampak eksistence nasploh. Prav ta ne-mirni duh sveta je skozi zgodovino v vsakem trenutku na svojem osvajalnem pohodu. Opisal ga je Hegel, ko je leta 1806 v Jeni opazoval Napoleona: “Videl sem Imperatorja – Duh Sveta – to je fantastična senzacija, posameznik, usmerjen v en sam cilj.”

Vendar Tolstoj predvsem verjame, da dogodki oblikujejo sami sebe in so posledica družbenih in drugih sil, ljudje jih samo uporabljajo in transformirajo. To so  “skrivnostne sile, ki poganjajo človeštvo”. Katere sile poganjajo glavna junaka romana Pierra Bezuhova in Andreja Bolkonskega? Pierre, mistik in sanjalec, ki v sebi nosi nekaj značilnosti kneza Miškina (Dostojevski) in ki na koncu doživi notranji preporod izkristalizirala glavno misel romana, iz katere črpa novo moč preživetja: ”Vse misli, ki imajo velike posledice, so vedno preproste: če se pokvarjeni ljudje združujejo, da bi dobili moč, morajo to storiti tudi pošteni ljudje. To je tako enostavno.” V nasprotju s Pierrom je Andrej Bolkonski romantični junak z romantičnimi idejami o slavi in domovini, junak misli in dejanja, ki šele tik pred smrtjo doživi spoznanje in v neskončnem nebu vidi “nove slike, ki  nastajajo iz vsake kaplje svetlobe.” 

Ta svetloba belih ruskih noči, nemirna svetloba nespečnosti razkriva človeški vrt današnjih duhovnih stanj nemira, vojne in miru. V tem vrtu živimo iste zgodbe na enak ali podoben način kot v predstavi Sluga,  “the perfect servant”, ki vidi, da bi spregledal in sliši, da ne bi pozabil. Odpira sobe in pokrajine, da bi lahko izrazil natančno podobo tistega, kar se izmika in kar obstaja kot zgodba, ki bi jo v tej obliki mogel ali hotel izraziti. Vsekakor ima vpogled v pretekle in prihodnje dogodke, in zna jih je vplesti v mrežo znanega, pa tudi neznanega in nepojasnjenega, vedno usmerjen v en sam cilj: iskanje Resnice. To je tudi Tolstojeva osebna zgodba, zgodba velikih idej in iskanja temeljnih spoznanj o človeškem bivanju, zgodba o atomu neskončne ljubezni, ki je v vsakem človeku, o ranljivosti in samoti, in kljub spoznanju “niča” slavospev življenju.

”Vojna in mir” obstaja kot neskončna fantazma, prebrana, videna ali doživeta, za katero se zdi, da je večja od same sebe in manjša od vsega, o čemer upamo. Uprizoritev ”Vojne in miru” v Pandurjevi režiji je nemir duha, ki pred seboj vidi svetlobo, je slikanje ruske duše in potovanje po nepreglednih gozdovih Tolstojeve pisave, kjer je popotnik slep in vidi drevesa –  kot v “Ivanovem otroštvu” Tarkovskega, a hkrati vidi dlje v čas, ko se razkadijo meglice topovskih salv in goreče Moskve; in dlje v prostor, kjer so rane že zaceljene.