SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 22. 7. 2021

Režiserka, ki je doma na največjih evropskih odrih

22. julija 1962 se je rodila gledališka režiserka Mateja Koležnik, ki se je preizkusila tudi v vlogi kantavtorice in igralke. Študirala je primerjalno književnost, filozofijo ter gledališko in radijsko režijo. Prejela je številne nagrade doma in v tujini, med drugim nagrado Prešernovega sklada, več Borštnikovih nagrad, nazadnje pa nagrado nestroy za režijo Ivanova v Mestnem gledališču Celovec.

Mateja Koležnik / Foto: osebni arhiv

V gledališču se je preizkusila kot avtorica, glasbena soustvarjalka, oblikovalka svetlobe in zvoka, prevajalka, avtorica priredb, scenografka, igralka, v prvi vrsti pa je seveda režiserka. Kot režiserka je sodelovala z večino slovenskih gledališč. Njena prva režija v profesionalnih gledališčih je bila režija predstave Impresarij Ferija Lainščka (SNG Drama Ljubljana, 1990), nazadnje pa je pri nas režirala predstavo Leonce in Lena Georga Büchnerja (Mestno gledališče ljubljansko, 2016).

Že vrsto let ustvarja v nemškem govornem prostoru, kjer režira v najbolj priznanih gledaliških hišah, v zadnjem času sodeluje tudi v različnih opernih produkcijah.

Med avtorji ji je posebej ljub Henrik Ibsen – v slovenskih gledališčih je režirala njegovi predstavi John Gabriel Borkman (SNG Drama Ljubljana, 2013) in Hedda Gabler (Drama SNG Maribor, 2015), bila pa je tudi asistentka režije v predstavah Peer Gynt (r. Slobodan Unkovski, SNG Drama Ljubljana, 1991) in Družinski album (r. Meta Hočevar, Slovensko mladinsko gledališče, 1994). Divja račka, ki jo je režirala v gledališču Theater in der Josefstadt na Dunaju, je bila leta 2017 nominirana za nagrado nestroy. Leta 2016 je v Mestnem gledališču Celovec režirala Noro, leta 2017 v münchenskem gledališču Residenztheater Sovražnika ljudstva, oktobra 2020 pa Strahove na odru gledališča Berliner Ensemble.

Mateja Koležnik: V tekstih, ki so preživeli sto let, mora biti nekaj relevantnega, nekaj, kar drži kot pribito, zato se mi ne zdi smiselno radikalno posegati vanj, dovolj je že, če nekoliko priredim uprizoritveno strategijo za današnji čas in današnje načine percepcije.*

V mladosti se je preizkusila kot kantavtorica, pozneje pa tudi kot filmska igralka – zaigrala je v Lovu na race (r. Rok Biček), Osebni prtljagi in Šelestenju (oba je režiral Janez Lapajne).

Več o režiserki boste izvedeli v spletni enciklopediji slovenskega gledališča SiGledal wiki in na njeni spletni strani. V sklopu Repertoar pa je dostopen tudi seznam vseh njenih režij v slovenskih gledališčih.

 

* "Moč ima samo družbeno angažirano gledališče", Pogledi, 6. 5. 2016.

Mateja Koležnik

SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 4. 8. 2019
Yuya Omaki in poletna križarjenja po SiGledalovem Repertoarju
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 2. 4. 2020
Teden slovenske drame na portalu SiGledal: Butnskala
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 30. 3. 2020
Teden slovenske drame na portalu SiGledal: Visoška kronika