Matjaž Pograjc, slovenski režiser, v svoji kratki avtobiografiji, za katero si z odločnim simbolom © pridržuje vse pravice, pove, da so bile njegove predstave sicer odigrane v tristotih mestih, v štiridesetih državah, na petih celinah in so skoraj povsod, kjer so jih lahko, prejemale nagrade, vendar da nič od tega ne šteje. Štejejo žena, dva otroka, pes, dom, avto in gumijast čoln za pregovorno dobro vago. Med drugim pa: 1. 3. 1967 v Ljubljani rojeni režiser je študiral računalništvo, pisal pesmi, leta 1989 opravil sprejemne izpite na AGRFT in naslednje leto ustanovil skupino Betontanc. Od leta 1993 je zaposlen v Mladinskem. Vse drugo je zgodovina.
1. Po plezanju, smučanju, potapljanju, jogi v zadnjih predstavah v Mladinskem (Pavla nad prepadom in Rokova modrina), je zdaj na vrsti letenje? Zakaj?
V velikih mestih ne grem nikoli v muzej, kaj šele v cerkev. Skrijem se v zakoten bar, naročim pijačo in opazujem ljudi. Igram se detektiva in skušam uganiti njihove misli. Poiskati njihove skrivnosti, določiti poklic, debelino denarnice in ozkost njihove bede. Meni se zdijo vsi ljudje nesrečni.
Avtorja teksta, Busha, sem našel preko interneta. Odpeljal sem se na Irsko, sedel v bar in se spet igral svojo igro. Skušal sem odkriti, kdo izmed teh stotih nesrečnih ljudi je najnesrečnejši. V oči mi je padel svetlolas možak, ki je ljudem okoli svoje mize veselo nazdravljal s pivom. Stopil sem tja in mu rekel: »Živijo, Bush!« Tip se je zarežal in rekel: »Živijo, Matjaž!« Usedla sva se dol in tip je rekel, da se bo danes napil do smrti, ker je tako nesrečen.
»Matjaž, obožujem katastrofe, ampak svojo malo manj.«
»Bush, boš napisal zame tekst o katastrofi?«
»Bom, če bo govoril o letalski katastrofi.«
»Prav, če bo govoril o stotih identificiranih truplih in o eni odrezani roki, ki je preveč.«
»Čigavi?«
»Ženski.«
»Zakaj ženski?«
»Samo ženske roke bodo spremenile svet.«
Potem sva bila nesrečna naprej in sva se šla srečno napit.
2. Tvoja nova predstava je nekakšen esej o smrti na duhovit način. Zakaj ta tema zdaj?
Nihče se ni še nikoli v solzah poslovil od Evklidove geometrije ali periodičnega sistema. Nihče ne toči solz, ko se poslavlja od poštevanke. Nihče svojih zadnjih besed ne posveča molekuli DNK, biohrani ali spinningu. Ko umreš, se posloviš od sveta, življenja, od majhne izbrane skupine ljudi, vrednih, da si jih imel rad, in od pravljice, imenovane upanje. Sanjati o neverjetnem je edino upanje, da nisi živel popolnoma zaman. Da si vsaj malo zasukal svet v levo ali desno, da nisi pohodil preveč ljudi, da si kakšno žival rešil bedne usode in da si vsaj malo živel pravljico brez srečnega konca – pa vendar dovolj, da te ne bodo pozabili. Kako nebeško je umreti, če si vsaj malo živel tudi v drugih ljudeh in nastopal tudi v njihovih pravljicah.
3. Je lahko biti pogumen (na odru), igrati pogumne? Komu ne priporočaš ogleda oziroma koga si tokrat želiš (na novo) pripeljati v gledališče? Koga hočeš pretresti?
Vsi bomo umrli. Vsi mi imamo nekoga, ki nam je že umrl. Vsi mi imamo nekoga, ki bo umrl. Vsi vi ste torej vabljeni, da ne bo prepozno za vaše ali njihove zadnje besede.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)