Kot režiser je temeljno vsebinsko in slogovno usmerjenost dramskih besedil podpiral s subtilnim, nevsiljivim teatraliziranjem, igralcem pa je omogočal, da so se v svojih vlogah vsestransko izrazili, piše v biografskem leksikonu Osebnosti.
Po diplomi na ljubljanski AGRFT je bil med letoma 1967 in 1971 direktor in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, nato pa je izbral pot samostojnega kulturnega delavca. Med drugim je bil dvakrat tudi v. d. umetniškega vodje takratnega Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, zdajšnjega Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.
Leta 1986 je na AGRFT postal docent, leta 1995 pa redni profesor za gledališko režijo in dramsko igro. Po upokojitvi mu je senat Univerze v Ljubljani leta 2013 za predano opravljanje pedagoškega in mentorskega dela podelil naziv zaslužnega profesorja.
Med njegove pomembnejše režije sodijo Cankarjeve Romantične duše in Jakob Ruda, Lažna Ivana in Večer ženinov Andreja Hienga, Levstikova smrt Matjaža Kmecla, Teta Magda Svetlane Makarovič, igre Čehova Striček Vanja, Utva, Tri sestre in Ivanov, Strindbergove drame Oče, Sonata strahov in Igranje z ognjem ter Kdo se boji Virginije Woolf Edwarda Albeeja.
Režiral je tudi za radio in televizijo, med drugim nanizanko v sedmih delih Konec tedna Dušana Jovanovića. Napisal je tudi scenarij in realiziral kratki film Portret Vladimirja Skrbinška in več televizijskih prenosov lastnih predstav.
Med priznanji, ki jih je prejel, je več Borštnikovih nagrad in nagrada Prešernovega sklada leta 1974.