Cilj in namen digitalnih razstav je, da se gledališka dediščina sistemsko, celovito in dolgotrajno prenese v e-medij (arhiviranje) ter objavlja v digitalni obliki (promoviranje uprizoritvene umetnosti in dostopanje do nje). Vse digitalizirane vsebine so dostopne brezplačno in izključno za nekomercialno uporabo, za potrebe informiranja, izobraževanja, raziskovanja, arhiviranja, promoviranja uprizoritvene umetnosti ter neomejenega dostopanja.
Priprava digitalne razstave zajema konceptualizacijo in izdelavo načrta, analizo gradiva, postavitev prioritet, pravno svetovanje ‒ razjasnjevanje intelektualne lastnine, pripravo kolofona, vnašanje vsebin in podatkov v portal, urejanje in medsebojno povezovanje vsebin in podatkov na portalu, spremljanje in kontrolo ter korekture. Po javni objavi vsake digitalne razstave se sproži postopek za izvoz podatkov v Nacionalni agregator e-vsebin in prek njega v Europeano.
Obiskovalci portala si lahko v digitalni obliki ogledujejo različna gradiva – fotografije, članke, kostumske in scenske skice, gledališke liste, odmeve ter video in avdio odlomke –, ki so na osnovi avtorskega izbora posameznih kuratorjev postavljena v različne tematske zgodbe in kontekste.
Prva digitalna razstava z naslovom Alenka Bartl, kostumografka je bila na portalu SiGledal objavljena leta 2012. Kustosinja razstave mag. Tea Rogelj danes o njej pove: "Na našo prvo e-razstavo gledam danes nekoliko nostalgično, še zlasti, ker je lani umrla gospa Alenka Bartl. Vse se je namreč pričelo prav s pregledno razstavo Alenka Bartl – kostumografka, ki jo je Slovenski gledališki inštitut (takrat še Slovenski gledališki muzej) pripravil v sodelovanju z Narodno galerijo, kjer je bila razstava tudi na ogled. Pred projektom smo pregledali približno 5000 kostumskih skic iz naše in iz zasebnih zbirk (zlasti avtoričine) ter jih 3682 preslikali in evidentirali v programu Galis. Na razstavi smo predstavili izbor, približno 350 skic in 15 kostumov iz opusa te pomembne gledališke ustvarjalke, na ekranih pa 'vrteli' skice, ki v 'fizični' obliki niso bile razstavljene. Obilica preslikanega, a le delno 'izkoriščenega' gradiva ter želja, da bi podaljšali življenje razstave, da bi opus Alenke Bartl predstavili tudi tistim, ki si niso ogledali razstave, sta nas napeljala na idejo za našo prvo virtualno razstavo. Pripravili smo jo v sodelovanju z zavodom Novi Zato., ki skrbi za osrednji slovenski gledališki portal SiGledal.org. Tako smo si zagotovili računalniško (tehnično) podporo in širšo obiskanost, zavod Novi Zato. pa je dobil strokovno pomoč – Novi Zato. je torej ponudil posodo, mi pa vsebino.
Že prvo e-razstavo smo pripravljali z zavedanjem, da z virtualnimi razstavami ne moremo in nočemo nadomestiti 'fizičnih' postavitev, lahko pa z njimi pritegnemo obiskovalce, ki sicer ne zahajajo v muzeje in galerije; ponudimo oddaljeni pristop gibalno oviranim in krajevno oddaljenim uporabnikom; nagovorimo mlajše občinstvo; omogočamo lažji in časovno neomejen dostop raziskovalcem; skice pa postanejo tudi del svetovne spletne zbirke Europeana. E-razstave imajo še druge prednosti: pri njihovi pripravi imamo večjo svobodo pri razstavljanju – na voljo imamo tako rekoč neomejen razstavni prostor, možnost kasnejših popravkov in dopolnjevanj razstave itn. Vse to brez velikih finančnih vložkov. Veseli me, da smo z dosedanjimi virtualnimi razstavami naredili nekakšno gaz, utrli pot – sedaj jih na SiGledal.org objavljajo tudi druge institucije. Sami pa na tem področju seveda še vedno raziskujemo (virtualni svet je pač okolje, ki se neprestano in zelo hitro spreminja) – pri razvoju in pripravi e-razstav SLOGI sodeluje tudi s podjetjem Semantika d.o.o., ki je zasnovalo muzejski dokumentacijski sistem Galis in skrbi za spletna portala museums.si (http://museums.si/sl-si/Domov/E-razstave) in museu.ms. Doslej smo pripravili serijo razstav Iz naših zbirk/From our collections (Scenografske skice Milana Butine; Miha Maleš: Portreti; Fran Milčinski, dramatik; Jože Primožič - Tošo, scenograf).''
Ana Perne, avtorica digitalne razstave Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana, dodaja: "Od oktobra 2015 je na spletnem portalu SiGledal dostopna tudi e-razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana. SLOGI – Gledališki muzej jo je pripravil ob 50. obletnici Festivala Borštnikovo srečanje in jo vsako leto nadgrajuje z dodanim sklopom, posvečenim najnovejši prejemnici oziroma najnovejšemu prejemniku Borštnikovega prstana. Sklop vključuje portret lavreatke oziroma lavreata, skozi fotografije predstavlja izbor njenih oziroma njegovih pomembnejših vlog, zaključuje pa se s kratkim video posnetkom, v katerega so zajeti izbrani odlomki iz pogovora, ki ga Slovenski gledališki inštitut vsako leto pripravi s 'prstanko' oziroma 'prstancem' kmalu po izteku Festivala Borštnikovo srečanje."
SiGledal v sodelovanju s Festivalom Borštnikovo srečanje in z drugimi slovenskimi kulturnimi inštitucijami vsako leto javno objavi digitalno razstavo, posvečeno aktualni in preteklim izdajam festivala. Ksenija Repina, kustosinja omenjenih razstav, o digitalnih razstavah pove:
"Leta 2013 je več institucij spletlo kreativno vizijo in združilo moči ter na Festivalu Borštnikovo srečanje predstavilo takrat pilotski projekt, digitalno razstavo preteklega festivala. Sodelovanje se je porodilo iz potrebe po digitalizaciji slovenske gledališke zgodovine, iz tendence po hipni dostopnosti vsebin tako ljubiteljem gledališča kot tudi profesionalnim raziskovalcem, iz želje po ohranjanju in vrednotenju gledaliških imen in njih stvaritev.
Tako je doslej nastalo osem digitalnih razstav Festival Borštnikovo srečanje (2010–2017), trenutno sta v pripravi dve (2009 in 2018), festival pa je pripravil spominsko razstavo o Jerneju Šugmanu, prezgodaj preminulemu prvaku SNG Drama Ljubljana. Vsaka festivalska digitalna razstava je sestavljena iz treh delov: pregled dogajanja posamezne edicije festivala, portret prejemnika/prejemnice Borštnikovega prstana ter predstavitev prejemnice festivalske nagrade za najboljšo uprizoritev.
Digitalne razstave so postale neločljiv del festivala, z njimi se vsako leto nova vzpostavljajo ustvarjalno-raziskovalna sodelovanja z različnimi slovenskimi (gledališkimi) ustanovami. Pripomorejo k večji prepoznavnosti slovenskega gledališča tudi v mednarodnem okolju, saj so prevedene v angleški jezik, dostopne pa v mednarodni platformi Europeana."
Digitalne razstave na portalu SiGledal postavlja tudi Lutkovni muzej, ki deluje pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana. V sklopu Odprašeno muzej prireja začasne razstave, ki jih postavlja na ogled tako v prostorih Lutkovnega muzeja Ljubljana kot tudi na drugih lokacijah. Na razstavah je predstavljeno gradivo, ki ga muzej hrani v svojih depojih in arhivih, a zaradi prostorskih omejitev ni vključeno v stalno muzejsko postavitev na Ljubljanskem gradu. Po zaključku so razstave na ogled v digitalni obliki na spletnem portalu SiGledal. Takšni sta razstavi, posvečeni predstavi Sovica Oka (1972) in uprizoritvi Martin Krpan (1950). Tjaša Tomšič iz Lutkovnega muzeja pravi, da "imajo razstave v realnem času in prostoru svoj čar, vendar pa digitalne razstave omogočajo njihovo 'podaljšano' življenje in geografsko neomejenost.
Razstave Odprašeno so namenjene najširšemu krogu ljudi in s tem, ko so prenesene v digitalni svet, dobivajo še en krog obiskovalcev ‒ tiste, ki niso utegnili priti ali zaradi geografske oddaljenosti niso mogli priti. Digitalne razstave potujejo preko meja ‒ in z njimi tudi slovenska lutkovna dediščina, ki tudi s pomočjo takšnih razstav postaja mednarodno prepoznana in prepoznavna ter tako še aktivneje vstopa v razmerja do drugih evropskih in svetovnih lutkovnih tradicij." Trenutno so v preddverju LGL do 8. marca na ogled lutke iz predstave Mali princ (1979), v letu 2019 pa Lutkovni muzej pripravlja še štiri nove razstave iz sklopa začasnih razstav Odprašeno. Od marca do maja bodo na ogled lutke iz predstave Dva potepina (1959), ki jo je režiral Nace Simončič, likovno pa opremil Slavko Hočevar.
Vsekakor pa ne gre spregledati tudi drugih digitalnih razstav, ki so svoje domovanje od leta 2012 našle na portalu slovenskega gledališča SiGledal in so nastajale v sodelovanju s številnimi partnerji: Jože Babič – gledališki človek, O poteh k ''najlepši iznajdbi človeškega duha''* na Slovenskem, Ali je prihodnost že prišla?, Slovenski Hamleti, Rudi Šeligo in Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič.
Digitalne razstave morda res ne omogočajo neposrednega stika z umetninami, eksponati in drugim gradivom, kljub temu pa so za ohranjanje kulturne dediščine zelo pomembne. V primerjavi z običajnimi razstavami ponujajo tudi kar nekaj prednosti: časovno niso omejene, dostopne so uporabnikom, ki bi zaradi oddaljenosti ali gibalne oviranosti sicer težje obiskali razstave, razstavni prostor je na spletu tako rekoč neomejen, razstave pa je mogoče tudi ves čas dopolnjevati. Z digitalnimi razstavami pa lahko ne nazadnje pritegnemo in vzbudimo zanimanje tudi pri obiskovalcih, ki sicer ne zahajajo v muzeje in galerije.
Vabljeni k ogledu digitalnih razstav na: http://repertoar.sigledal.org/razstave!