Pogovor režiserke Sare Lucu in dramaturga Miša Mićića

SARA: Začela bi z mislijo, da se mi v tem trenutku ne zdi možno, da bi uprizarjali katerokoli drugo besedilo kot Seksualno perverzijo, da nam je bilo to besedilo na nek način usojeno. Verjetno se mi je ta občutek zgodil že v kakšnem preteklem procesu, ampak zdaj ga čutim še posebej močno. Omogočil nam je pravzaprav vse, kar sva si kot ustvarjalca želela in o čemer smo se pogovarjali že pred začetkom vaj: aktualnost za današnji čas, komunikativnost z občinstvom, avtorski pristop in izziv za igralce. Format besedila nam je dovoljeval, da smo naredili predstavo, ki je na nek način nova, sveža ali vsaj drugačna za igralce (in morda tudi obiskovalce) Šentjakobskega gledališča.

MIŠO: Ta tema je nedvomno drugačna kot ostale, s katerimi sva se ukvarjala, zato je bila velik izziv. O intimnih odnosih govori namreč zelo specifično in na zelo neposreden način. Pri tem ne mislim samo na seksualne odnose, temveč tudi na odnose med prijatelji, sostanovalci, sodelavci. Ta preplet intimnega in družbenega, njuna neločljiva povezanost. Prav tako se mi zdi, da sva spet ubrala za naju nov način vstopa v proces. Dejstvo je, da sva že prej poznala avtorja in so se nama zdele njegove drame zanimive za uprizarjanje, ampak v tem procesu smo se res veliko spraševali o tem, koliko se strinjamo ali se ne strinjamo s samim avtorjem.

SARA: Lahko bi rekli, da smo med procesom spletli prav poseben dialog z Mametom, ki se ga on sploh ne zaveda. Nič novega v gledališču, ampak meni je zanimivo, kako smo z njim in njegovim besedilom dobesedno »padali v debate«.

MIŠO: Kar je prineslo nekaj novega v ustvarjalni proces, če primerjam recimo z Brechtom, s katerim sva se velikokrat ukvarjala. Z njim smo bili ideološko ali vsaj sporočilno na isti liniji, pri Mametu pa je bilo veliko več točk, s katerimi se – če se banalno izrazim – nismo strinjali. Ko sem bral njegove intervjuje in članke, me je recimo blazno zintrigirala misel, da politika ne spada v gledališče in da ljudje v gledališče ne hodijo zaradi politike, temveč da bi uživali. Zdi se mi, da s svojim opusom sporoča ravno nasprotno in nenehno odpira politične teme. Če pustimo ob strani njegovo politično opredelitev.

SARA: Čeprav je dejstvo, da je med procesom nismo pustili ob strani. Zavedali smo se, kakšna je, zato smo lahko skozi predstavo izrazili tudi svoje mnenje. Z avtorskimi dodatki smo izkazali nestrinjanje z nekaterimi predpostavkami in podčrtali ali potencirali tiste, ki so se nam zdele odlične za razmišljanje o današnji družbeni situaciji.

MIŠO: Za primer lahko vzamemo eno izmed glavnih predpostavk, iz katerih izhaja tudi on, in sicer kako je vdor političnega slabo vplival na intimne odnose. Kot ustvarjalci tega nismo ovrgli, ampak smo se skupaj z njim o tem preizpraševali, dodajali lastna vprašanja in vse skupaj še poglobili.

SARA: Hkrati pa smo pustili prostor tudi za gledalca, da sam vstopi v dialog z besedilom in predstavo ter raziskuje ali gradi svoje mnenje do slišanega, videnega.

MIŠO: Čeprav je tekst star 50 let, so to še vedno zelo aktualna vprašanja. Vprašanja o intimi, odnosih in osamljenosti. Osamljenost se mi zdi namreč eden glavnih motivov. Kako zapopasti to osamljenost, nezmožnost grajenja kvalitetnih odnosov, grajenja skupnosti. Pri tem bi ločil osamljenost in samoto. Osamljenost je namreč velikokrat navzoča tudi takrat, ko smo v družbi drugih ljudi, je občutek nepovezanosti z drugimi. Mislim, da je nemogoče naslavljati to temo v gledališču ali umetnosti nasploh, ne da bi jo do neke mere politizirali, predvsem če je druga opcija površinska psihologizacija likov, ko rečemo, da je nekdo pač tak, kakršen je, nato pa ga obsojamo, se nam smili ali se mu posmehujemo. Politizacija zame pomeni neko širše gledanje na odnose, za katere vemo, da so tudi odslikava družbenih procesov. Zdi se mi, da je odtujenost še boljši izraz, saj je osamljenost njena posledica, ki je v današnjem času individualizacije še bolj poglobljena. Kriza odnosov, ki so po mojem mnenju posledica predvsem neoliberalnega kapitalizma, kar smo poskusili z aktualizacijo prikazati tudi v predstavi. Danes so medčloveški odnosi – poslovni, družinski, prijateljski, partnerski – komodificirani, kar se je materializiralo v najrazličnejših aplikacijah, kakršna je recimo Tinder. Nase in na druge vse bolj gledamo kot na potrošniško blago, s katerim gradimo svojo identiteto. Čeprav je današnji čas na površini prinesel večjo odprtost do različnih spolnih praks, identitet in oblik odnosov, po moje ne moremo mimo tega, da je kriza ljubezni oziroma intime še kako prisotna.

SARA: Obenem pa tudi dejstvo – o čemer govorita tako Mamet kot naša predstava – vstopanja v odnose zgolj zaradi strahu pred samoto ali osamljenostjo. Ker se ne znamo spopadati sami s seboj, je naša tendenca velikokrat beg v odnos, četudi je ta toksičen ali nezdrav, da le ne bi ostali sami. Mislim, da naša predstava med drugim odpira tudi vprašanje nezmožnosti soočanja samim s seboj, kar posledično pripelje do občutka osamljenosti v vseh odnosih. Pri tem pa tako ali tako gradimo ščite, s katerimi se želimo zavarovati pred drugimi, ki nam onemogočajo vstopiti v iskrene odnose. Med procesom, smo se ogromno pogovarjali tudi o iskrenosti - kaj sploh pomeni in kako se izraža; kaj so stvari, ki jih v vsakdanjem življenju izražamo, govorimo, verbaliziramo, kaj pa so misli, čustva in frustracije, ki stojijo za tem. Pri tem je po mojem mnenju zanimivo ravno to, kako pričakujemo, da zunanji svet reagira na to. Če vzamemo zelo mametovsko prispodobo igranja pokra, si hkrati prizadevamo biti odlični igralci pokra, kjer nihče ne razbere naših pravih občutij ali misli, obenem pa smo jezni, da tisti na drugi strani ne vidijo skozi našo masko. Zafrustrirani smo pa v obeh primerih: če nismo dovolj dobri igralci in nas ljudje hitro preberejo in če smo predobri igralci, da bi (vsaj naši najbližji) videli, kaj nas zares teži. Obenem nočemo pokazati svoje ranljivosti, ko pa jo pokažemo, nas najbolj prizadene, če človek na drugi strani ne reagira tako, kot pričakujemo. Tudi v predstavi se izraža ravno to. Vse like nervira, da se drugi liki ne obnašajo tako, kot se njim zdi pravilno v tistem trenutku.

MIŠO: Igranje pokra ali nošenje mask, etiket, ki jih nadevamo sebi in ostalim. Vse spravljamo v predalčke in s tem mislimo, da si olajšujemo življenje, v resnici pa je vse to posledica odsotnosti ranljivosti. Ne samo da si ne dopuščamo biti ranljivi, ampak se vedemo, kot da je to najhujša stvar, kar se nam jih lahko zgodi. Kadar pa se zgodi drugemu, pa do tega ne pristopimo kot ljudje, ampak to razumemo kot nekaj, kar lahko izrabimo, izkoristimo. Kot reče Berni: » Veš, kaj je ta Doris? Eno usrano človeško bitje, ena usrana človeška žival, kot si ti in jaz.«

SARA: Ali kot pravi Jana: »Ves trud, da bi si prišli sami s sabo na čisto ... v prizadevanjih, da bi postali “bolj človeški” (kar je samo po sebi zanimiva zamisel). Vprašanje je torej, kaj sploh pomeni biti človeški.

MIŠO: Bežimo stran od človeškosti, hkrati hrepenimo po njej, med tem pa sebi in drugim nadevamo maske in identitete. Ter z drugimi ravnamo kot s predmeti. Doris izreče v prepiru z Danijem: »Jaz nisem tvoj toaster!« Mislim, da je to zelo pomenljiva prispodoba. Če torej zelo filozofsko vrtamo v besedilo in predstavo, seveda pridemo tudi do vprašanja, kaj sploh pomeni biti človek, kar je eno izmed temeljnih vprašanj, ki jih umetnost zastavlja. Dejstvo je, da je Mamet mojstrsko nastavil vse like. Dogajalni čas besedila so leta po seksualni revoluciji, ko je prišlo do razočaranja nad tem, kaj je revolucija prinesla in česa ni. Berni je recimo prototip »toksične moškosti« in Jana »emancipirane ženske«, obenem pa sta si oba podobna v tem, da sta si nadela maske, s katerima zakrivata svojo negotovost, ranljivost, občutljivost.

SARA: Ravno ta kompleksnost likov je bila tisto, s čimer smo se z igralci veliko ukvarjali tudi med procesom. Čeprav bi lahko like uprizarjali na podlagi prvega branja ali na prvo žogo, smo se ogromno pogovarjali o tem, kaj se skriva za vsako repliko, kaj lik zares izraža, kaj se skriva v ozadju, kaj je podtekst. Tudi recimo lika Doris in Danija, ki sta bila po prvem branju mogoče bolj nedoločljiva, bež, sta igralca obrnila v neko zanimivo, svojo smer, ki smo jo lahko potem razvijali naprej. Čeprav sta morda ravno onadva tista, ki vsaj na začetku v odnos vstopita najmanj obremenjeno, z neko predstavo o sožitju, dopolnjevanju, kar pa se hitro razblini in se vrneta v cinične vzorce svojih mentorjev, Bernija in Jane.

MIŠO: Ves čas procesa sem razmišljal o tem, kako zahteven je ta igralski izziv, saj je uprizoritev večnivojsko kompleksna. Že na ravni forme, torej kratkih prizorov, kjer je treba neverjetno hitro vstopati v nova vzdušja, situacije, odnose. Prav tako v smislu igranja intime v različnih odnosih, kjer je venomer nekaj neodkritega, neka nova plast, nova pokrajina. Upam si trditi, da se je igralska ekipa s tem zelo zavzeto spopadla in da se bo v tem smislu uprizoritev s ponovitvami razvijala še naprej.

SARA: Mislim, da je k temu veliko prispevalo tudi zaupanje, ki se je zgradilo tako med igralci kot med celotno ustvarjalno ekipo. Trudili smo se, da v odnose nismo vstopali pavšalno, temveč pogumno, interaktivno, samoizprašujoče, razgaljeno, kar je nedvomno posledica večmesečnega poglobljenega soočanja z materialom. Prav tako se mi zdi, da smo lahko tako vzpostavili neko posebno provokativnost, tudi skozi naš avtorski pristop, ki se je zgodil nekako organsko, med vajami, improvizacijami in pogovori o vsebini.

MIŠO: Če se za konec dotakneva še jezika, ki je zelo pomemben gradnik dogajanja in vzdušja v Mametovem besedilu, moram najprej izraziti zadovoljstvo, da smo lahko delali s tako imenitnim prevodom Zdravka Duše. Nato pa smo ga skozi proces z igralci in lektorjem Renatom Horvatom zelo premišljeno aktualizirali in lokalizirali. Zdi se mi, da nam je uspelo besedilo dobro posodobiti, da jezik še zmeraj odlično funkcionira in da je ohranil prvine originala. Je neposreden, vsakdanji, prizemljen, urban. Vem, da tega vsi v gledališču niso vajeni – čeprav to ni nič novega – in da morda komu to ni blizu, vendar vseeno upam, da bodo ljudje razumeli, zakaj je tak jezik bistven za podajanje te vsebine. Tudi perverzija, ki je uporabljena že v naslovu predstave, se bolj kot v vulgarnosti izraza in seksualnih praks izraža v perverziji nezmožnosti gradnje poglobljenih, pristnih, iskrenih, ljubečih odnosov.

SARA: Če si izposodiva misel Roka Andresa (umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, op. a.), je to predstava, kjer si želimo, da gledalci vstopijo na naš vlak in skupaj z nami uživajo v vožnji do končne postaje.

Povezava: PDF gledališkega lista