Komisija v sestavi dramaturginja Barbara Skubic (predsednica), dramska igralka mag. Urška Hlebec in dramski igralec Rok Vihar (člana) je soglasno sprejela naslednje odločitve o nagrajencih Združenja dramskih umetnikov Slovenije:
IVO BARIŠIĆ:
ODLIČJE MARIJA VERA, IGRALSKO PRIZNANJE ZDUS ZA ŽIVLJENJSKO DELO 2013
Odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo prejme Ivo Barišič, član SNG Nova Gorica, za izjemen, že štiri desetletja trajajoč gledališki opus, v katerem še posebej izstopajo njegove vloge v dramatiki absurda.
Komaj je mogoče verjeti, da Ivo Barišič na odru goriškega gledališča ustvarja več kakor štiri desetletja. Po eni strani se zdi premalo: nastopil je v več kakor sto petdesetih vlogah in mnoge od njih so še desetletja po svojem nastanku trdno zasidrane v spominu slovenskih gledalcev. Po drugi strani se zdijo štiri desetletja preveč, veliko preveč: Ivo Barišič gledališče še vedno ustvarja s predanostjo, zanosom in energijo mladega človeka.
A številke ne lažejo: Ivo Barišič je na oder Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica – takrat še Primorskega dramskega gledališča – prvič stopil konec šestdesetih prejšnjega stoletja in ga od takrat zapustil samo zaradi gostovanj ali snemanja filmov.
Kakor je rastlo in se razvijalo gledališče, tako se je igralsko razvijal in mojstril tudi Ivo Barišič: bil je Maurice v Genetovem Poostrenem nadzoru, pa Mortimer Brewster v Arzeniku in starih čipkah, za katerega je leta 1975 dobil Borštnikovo diplomo za mladega igralca, bil je Julio Gapit v Dogodku v mestu Gogi, Simon v Zajčevem Vorancu, Harlekin v Marivauxjevem Zmagoslavju ljubezni in Bradley v Shepardovem Pokopanem otroku.
In ko se je v devetdesetih goriško gledališče na slovenski gledališki zemljevid zapisalo kot gledališče, ki uprizarja dramatiko absurda, je bil Ivo Barišič tam: še več, loteval se je je s posebno ustvarjalno radostjo in zdelo se je, kakor da je bil ustvarjen zanjo, da jo razume bolje od drugih, in da ima za njeno podajanje poseben dar. Prav vloge v dramatiki absurda so tiste, s katerimi je njegovo ime neločljivo povezano: Gospa Smith v Ionescovi Plešasti pevki, Hamm v Beckettovem Koncu igre, Kralj Beranger I v Ionescovi igri Kralj umira in Lucky v Beckettovem Čakajoč na Godota.
Poleg dramatike absurda moramo iz tistega časa omeniti vsaj še vlogo pomočnika Clouta iz Barkerjeve Ljubezni dobrega moža, ki je prav tako delovala nekoliko absurdno: Barišič je bil »svojevrsten lik« in »človek v senci, ki pa dobro ve kaj hoče«. Vloga mu je, skupaj z vlogama Gospe Smith v Plešasti pevki in Petra Morronskega v Zatonu sonca in slave, prinesla tudi priznanje ZDUS.
Neusahljivi energiji Iva Barišiča so štiri desetletja dodala znanje, izkušnje in nove in nove plasti igralske moči. V vsaki predstavi je nov in drugačen: kot Barry v predstavi sKurt, pa kot Finančnik in Bog v Sljeherniku in kot Simon Gregorčič v Kdor sam do večera potuje skozi svet, za katere je leta 2012 dobil primorsko gledališko nagrado tantadruj.
Včasih pa čisto izgine: če se v tako resni utemeljitvi, kakor je utemeljitev za odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo, sme biti anekdotičen in oseben, potem nam dovolite, da vanjo zapišemo tudi vprašanje iz dvorane Slovenskega mladinskega gledališča, kjer se je Ivo Barišič v predstavi Eda – Zgodba bratov Rusjan na platnu pojavil kot Rusjanov sin Ado: »Samo kako so tistega sina pripravili, da je vse to povedal?«
Ivo Barišič zagotovo ve.
***
VESNA JEVNIKAR:
PRIZNANJE ZDUS ZA IGRALSKE DOSEŽKE V LETU 2012 -
Za vloge Olge v predstavi Tri sestre Antona Pavloviča Čehova v režiji Oliverja Frljića, Žene v predstavi Sen Enrica Luttmanna v režiji Mateje Koležnik in Sestre Alojzije Beauvier v predstavi Dvom Johna Patricka Shanleya v režiji Alena Jelena, vse v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj.
Vesna Jevnikar / foto PGK
Vesna Jevnikar nam je s tremi zelo različnimi vlogami, ki jih je ustvarila v minulem letu, znova pokazala, kako širok je njen igralski razpon in zakaj je ena od osrednjih igralk Prešernovega gledališča Kranj in ena najprepoznavnejših slovenskih igralk sploh.
Že v začetku leta je bila pred zahtevno igralsko nalogo: v nekonvencionalni postavitvi Treh sester njena Olga ni melanholična mlada ženska, ki upa, da bo selitev v Moskvo prinesla spremembo, ampak trpka in resignirana oseba, ki ve, da ne bo ne selitve ne spremembe, in da je vse, kar ji preostane, trmasto vztrajanje. V skladu s konceptom je morala Vesna Jevnikar tako Olgino psihološko širino zgostiti, ne da bi ji s tem odvzela globino in pretresljivost. S tem je ustvarila boleče tesnobno energijo in oblikovala Olgo, ki jo preplavlja brezup.
Popolnoma drugačno vlogo je Vesna Jevnikar ustvarila v komediji Sen: liku Žene je z rahlo stilizacijo pridala ravno toliko absurdnosti, da se je z lahkoto izognila stereotipizaciji, hkrati pa je sebi in soigralcem odprla dodatno raven komičnosti, ki se je razvila ravno ob stiku skrbno nadzorovanih različnih igralskih slogov.
Prepriča na tudi v vlogi stroge Sestre Alojzije v Dvomu: na videz dogmatična nuna, ki se na vso moč upira modernizaciji inštitucije, ki ji pripada, se nam skozi pretanjeno igro Vesne Jevnikar in odnose, ki jih vzpostavlja z drugimi osebami drami – idealistično Sestro Jakobino, ki neomajno zaupa v dobroto ljudi, arogantnim Očetom Flynnom, ki je zaradi svoje sproščenosti neverjetno priljubljen in obupano Gospo Miller, katere sina naj bi Oče Flynn zlorabil, in ki hkrati ve, da je ta šola za njenega sina edina možnost, ki jo bo v življenju dobil – vedno bolj kaže kot človek, ki ga razjeda dvom: v lastne misli, besede in dejanja, v inštitucijo, ki ji pripada, v obstoj boga.
Vesna Jevnikar mojstrsko preigrava vse registre, ki jih besedila od nje zahtevajo: spremembe v njeni drži in diskurzu so včasih – posebej pri vlogi sestre Alojzije – morda komaj opazne, a prav v tem se kaže njena igralska moč: to je moč igralke, s katere vso predstavo sploh ne moremo umakniti pogleda.
***
ALJAŽ JOVANOVIĆ:
PRIZNANJE ZDUS ZA IGRALSKE DOSEŽKE V LETU 2012
– za vloge Bobbyja Fischerja v predstavi Bobby in Boris Dušana Jovanovića, Mitja Čandra in Eve Mahkovic v režiji Dušana Jovanovića, Pube Fabriczyja-Glembaya v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže v režiji Ivice Buljana, Igralca v predstavi Pri nas je vse v redu Dorote Masłowske v režiji Ivane Djilas in Mikołaja Wojtaszka v predstavi Ponorela lokomotiva Stanisława Ignacyja Witkiewicza v režiji Jerneja Lorencija, vse v izvedbi SNG Drama Ljubljana. 
Aljaž jovanović / foto: Peter Uhan
V štirih odmevnih vlogah iz leta 2012 je igralec Aljaž Jovanovič potrdil svoj nesporni talent in hkrati navdušil s svojim igralskim razponom: dodobra je izrabil možnosti, ki so mu jih ponudili štirje tako različni liki in se pogumno spopadel z izzivi, ki so jih od njega terjali.
V vlogi »čudežnega dečka« Bobbyja Fisherja hkrati ustvarjal dvoje: skoraj »dokumentarnega« izzivalca svetovnega šahovskega prvaka med pripravo na dvoboj in dvobojem samim, in strastnega, vztrajnega, kompleksnega šahovskega genija, pri katerem je zdaj v ospredju skrbno premišljena taktika, zdaj nenadzorovana norost, ki se stopnjuje vse do njegove končne zmage.
Kot Puba Fabriczy-Glembay, zagovornik družine Glembay, je imel priložnost za drugo vrsto stopnjevanja: njegove retorične bravure pred nami ustvarjajo mladega pravnika, ki s svojim silovitim zanosom, tako neskladnim s prevladujočim ozračjem v družini, katere član je, (morda nehote) podčrtava vse tisto, zaradi česar je družina obsojena na propad.
Igralca v predstavi Pri nas je vse v redu je Jovanović rahlo karikiral – v skladu z besedilom in režijskim konceptom, pa seveda tudi v skladu s podobnimi liki, ki jih poznamo iz lastnega vsakdana: to so tiste skoraj groteskne kreature, ki so slavne zato, ker se pojavljajo v medijih in se pojavljajo v medijih, ker so slavne.
Največji razpon pa je Jovanović pokazal pri oblikovanju kurjača Mikołaja Wojtaszka v Ponoreli lokomotivi: še spretneje, kakor igra klavir, na odru preigra vse, od brutalne telesnosti do skoraj veseljaške fatalistične ležernosti, premene, ki jih gledamo, so sunkovite in nepričakovane, vendar upravičene in v vsakem trenutku prepričljive.
V vsaki od štirih vlog minulega leta je Aljaž Jovanović radikalno drugačen, vse skupaj pa potrjujejo njegovo sposobnost ustvarjanja znotraj zelo različnih poetik slovenske in svetovne dramatike, pa tudi režiserskih vizij; hkrati pa ostaja v vseh teh vlogah prepoznaven, kar brez dvoma kaže, da je vsaki dodal svoj avtorski in ustvarjalni pečat, s čimer dokazuje svojo igralsko zrelost.
***
VILI RAVNJAK:
VELIKI BRŠLJANOV VENEC 2013
– priznanje ZDUS za življenjsko delo za delo na različnih področjih gledališke teorije in prakse: praktične dramaturgije, pisanja za gledališče in o njem, gledališke režije, pedagoškega dela in umetniškega vodenja Drame SNG Maribor. 
Vili Ravnjak / foto: SNG MB
Ime Vilija Ravnjaka je neločljivo povezano z mariborskim gledališčem, pa najsi gre za kateri koli del njegovega umetniškega ali pedagoškega ustvarjanja. In četudi je delal tudi drugod, je res, da je njegovo delo pustilo največji pečat v Drami SNG Maribor, ki ji je poklicno zvest skoraj tri desetletja, bodisi kot dramaturg bodisi kot umetniški vodja.
Vili Ravnjak je vsestranski gledališčnik: je dramaturg in dramatik, teoretik in praktik, je pedagog in mislec. Kot dramaturg je sodeloval pri predstavah, ki so najbolj zaznamovale Dramo SNG Maribor, kot dramatik in mislec se ukvarja z velikimi evropskimi in svetovnimi miti, njegova gledališka publicistika pa pokriva tako teoretična vprašanja gledališke teorije in zgodovine, kakor tudi čisto praktična vprašanja o gledališkem ustvarjanju, na katera mora v času svojega umetniškega delovanja vedno znova iskati odgovore, bodisi kot dramaturg pri posameznih uprizoritvah bodisi kot dramatik, ki se znajde pred prazno stranjo, bodisi kot pedagog, ki na vprašanja odgovarja študentom, ali kot umetniški vodja, ki mora svoje odločitve pojasnjevati na vse strani.
Zagotovo ni naključje, da njegovi umetniški vodenji gledališča sovpadata z razcvetom mariborske Drame: Vili Ravnjak je eden tistih umetniških vodij, ki so dokaz, kako pomembna je funkcija gledališkega ravnatelja. Je eden tistih, ki nas opominja, da dobro gledališče ni nekaj, kar izračunamo na papirju po vnaprej pripravljeni formuli in gledamo, če se bo leva stran enačbe enaka desni. In predvsem gledališče ni nekaj, kar bi nastalo čez noč: dobro gledališče zahteva razmislek, vizijo, osebnost, čas … Vsa njegova poklicna pot je posvečena temu cilju.
A če že pristanemo na to, da živimo v časih, kjer več šteje tisto, kar se šteje, potem preštejmo, koliko gledališčnikov pride v Maribor delat, da delajo z njim, in koliko jih gre skozi njegovo šolo v Slovenijo in naprej – pod črto nam bo ostal Vili Ravnjak, slovenski gledališki človek par excellence.
***
TEA ROGELJ:
BRŠLJANOV VENEC 2012
– priznanje ZDUS za avtorsko zasnovo in izvedbo razstave Alenka Bartl, kostumografka, ter istoimenske virtualne razstave, dostopne na spletu. 
Tea Rogelj / foto: arhiv ZDUS
Dramaturginja Tea Rogelj je z inovativno postavitvijo pregledne razstave o delu kostumografke Alenke Bartl postavila mejnik v predstavljanju slovenske gledališke zgodovine – in sodobnosti – tako domači, kakor tudi tuji zainteresirani javnosti.
Razstava Alenka Bartl, kostumografka, ki jo je Teja Rogelj tudi kot obeležje šestdesetletnice delovanja Slovenskega gledališkega muzeja pripravila v sodelovanju z Narodno galerijo, je bila na ogled spomladi leta 2012 in je imela tako pri obiskovalcih, kakor tudi v medijih lep odziv. Lahko bi celo trdili, da je delom slovenske javnosti znova, ali celo prvič, predstavila delo velike kostumografke – zanimanje za delo Alenke Bartl se je po razstavi močno povečalo, o čemer pričajo številni medijski odzivi in intervjuji z umetnico, pa tudi Badjurova nagrada, ki jo je prejela septembra lani.
Da je lahko tako obsežno razstavo sploh pripravila, je morala Tea Rogelj, sicer kustosinja Zvočnega arhiva v Slovenskem gledališkem muzeju, najprej popisati obsežno gradivo, ki je nastalo v dolgoletnem delovanju Alenke Bartl: izmed približno 5.000 kostumskih skic, od katerih jih je morala več sto tudi sama identificirati, jih je ob sodelovanju kostumografke izbrala 355 in jih skupaj s petnajstimi kostumi pripravila za razstavo.
Razstavo je smiselno zasnovala multimedijsko: ne samo zato, ker je bila Alenka Bartl tako gledališka kakor tudi filmska kostumografka, ampak tudi zato, ker je z dinamiko menjanja medijev obiskovalcem lahko bolje pričarala občutek, kako delo kostumografke sploh poteka.
Razstava v Narodni galeriji pa ni bila zadnje, kar je Tea Rogelj naredila z gradivom – kostumskimi skicami, dvojezičnimi pojasnili in spremnimi besedili, zvočnimi in slikovnimi zapisi –, ki ga je tako skrbno zbrala, uredila in pripravila. V sodelovanju z zavodom novi ZATO se je odločila, da bo razstavo prevedla in prenesla v virtualno obliko: na svetovnem spletu tako razstava živi naprej; ne le, da živi, ampak se tudi dopolnjuje.
Tea Rogelj, dramaturginja, ki se že od študentskih let ukvarja s slovensko gledališko zgodovino, je tej zgodovini s postavitvijo razstave in njenim prenosom na svetovni splet dala novo platformo, ki jo bomo morali od zdaj naprej upoštevati vsi.