Pri nepoklicnih igralcih (namenoma jih ne imenujem »amaterji«, ker ima ta beseda, čeprav prevedena v slovenščino kot »ljubitelji« - zame nekoliko pejorativen prizvok) cenim predvsem njihovo pridnost, seveda talent in zvestobo gledališču, v katerem delujejo. V Šentjakobskem teatru je začelo veliko ljubiteljev, dosti jih je ostalo leta in desetletja, še več jih je odšlo po daljšem ali krajšem obdobju. Pred 2. svetovno vojno je Šentjakob veljal za igralsko odskočnico mnogim poklicnim umetnikom, po vojni je začela delovati Akademija in z nje so v poklicna gledališča prihajali šolani igralci. Vseeno so se v Mestnem domu še naprej zbirali talentirani gledališki navdušenci, ki so ali ostali med ljubitelji ali pa so se odločili za študij igralstva. Po vojni je v predstavah sodelovalo dosti dobrih in nadarjenih igralk, ki niso zapustile Šentjakoba, med njimi so bile vsaj štiri, ki bi brez Akademije lahko takoj stopile na poklicne odre: Ervina Petrovčič, Milena Simončič, Erna Usenik in Sonja Pavčič. Ostale so v nepoklicnem ansamblu in morda odigrale več pomembnih vlog, kot bi jih lahko v kateremkoli poklicnem teatru.

One in še nekatere druge so bile dober zgled mlajšim kolegicam, ki so se začele uveljavljati, dosegale svoje prve uspehe in tudi zmage. Med njimi je prav gotovo na častnem mestu Lili Bačer-Kermavner, ki je v tem gledališču v štirih desetletjih odigrala nekaj deset vidnih vlog, velikih, srednjih in tudi majhnih. Vedno in povsod pa je bila opazna, saj je izžarevala in še zmeraj izžareva pristno igralsko navdušenje in nesporen talent. Bila je seveda tudi zelo pridna, vztrajna in zvesta svojemu teatru. Zanjo ni bilo pomembno, ali igra Katarino v Ukročeni trmoglavki, Meg Dillon v Behanovem Talcu ali kakšno manj pomembno vlogo s tekočega repertoarja. Nikoli se ni spogledovala z vlogami Shakespearovih ljubimk, kot sta Julija ali Ofelija, bolj bi ji ustrezal kakšen značilen ženski lik iz Molierjevega opusa, a tega dramatika že dolgo ni bilo na sporedu Šentjakobskega gledališča. Lili se je razvila v močno karakterno igralko; najbolj ji ustrezajo odločne, temperamentne, živahne ženske, predvsem v sodobnih komedijah. Neil Simon ji je pisan »na kožo« (Karen Nash v Hotelu Plaza ali Edna Edison v Jetniku druge avenije), bila pa je tudi odlična Adela v Šehovićevi uspešnici Kurbe, Melita v Hadžićevem Ministrovem sinu ali problematična Augustine v Thomasovih Osmih ženskah. V spomin je zapisana njena epizoda upokojene udbovke Erike v Fritzovem Rdečem kotičku pa vloga kraljice Gertrude v Nicolajevi komediji Hamlet v pikantni omaki … in še bi lahko naštevali.

Seveda je prejela nekaj pomembnih nagrad, ki jih lahko dobijo nepoklicni igralci; najdragocenejša je gotovo Severjeva, dobila je tudi Linhartova priznanja ter Matička in Harlekina. Igralska pot Lili Bačer-Kermavner se nadaljuje. Začela je mlada, zato bo – če bo šlo vse po sreči – čez deset let gotovo slavila svoj zlati jubilej; in če je ne zapustita veselje do igranja in zdravje, bo šla še naprej.

Povezava: PDF Gledališkega lista