Pri Maski je izšla antologija nekoliko pozabljene misli o slovenskem gledališču

V antologiji Svobodne roke so ponatisnjeni teoretski spisi o slovenskem gledališču, nastali med letoma 1899 in 1979. Vsi so bili ob svojem času že objavljeni v časopisju, revijalnem tisku ali gledaliških listih, vendar, razen dveh izjem, ne v knjižnih izdajah, so o antologiji zapisali pri Založbi Maska, ki je knjigo izdala v sodelovanju z ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.

V zbirki so v smiselna poglavja po kronološkem redu razvrščeni zapisi 33 avtorjev, kot so Anton Aškerc, Vladimir Bartol, Taras Kermauner, Primož Kozak, Lado Kralj, Andrej Inkret in Zoja Skušek.

Kot je dejal Lukan, je ideja za takšno delo prišla ob sprotnem raziskovalnem delu, ko je opazil, da obstaja veliko zanimivih tekstov o slovenskem gledališču, ki jih ni poznal iz knjižnih izdaj.

"Bila sva precej dosledna pri upoštevanju meja, ki sva si jih zastavila. Tako sva se na primer odpovedala določenim gledališko-zgodovinskim prispevkom," je poudaril.

Toporišič je ob tem dejal, da delo verjetno ne bi izostrilo manj znanih prispevkov, ki so zaradi objave v revijalnem tisku nekoliko zašli v pozabo, če bi antologijo "odprli še za v knjigah izdane tekste" še drugih, morda bolj poznanih, teoretikov. "Zato se mi zdi ta odločitev upravičena in pravilna," je poudaril.

Aldo Milohnić je dodal, da v antologiji morda pogreša zunanji pogled na slovensko gledališče. "Smo res tako samozadostni, da potrebujemo samo notranji pogled ljudi, ki so živeli ali še živijo slovenski teater," se je vprašal in dodal, da bi to morda spadalo v morebitni drugi del te antologije. Urednika je pohvalil, da sta v delo vključila članek Skuškove, ki ga je sama opisala kot vpad v polje gledališke misli na Slovenskem.