Morda se iz skoraj 200 let oddaljene perspektive in po prvem površnem branju zdi, da zgodba o sestrah Bennet, ki jih mati želi na vsak način ťprodatiŤ v zakon najboljšemu ponudniku, ne bi mogla biti bolj anahronistična. Sveta, v katerem je poroka iz pridobitništva zapovedana družbena norma, pač že dolgo ni več.
Zato bi nemara pričakovali, da si bo eden najvidnejših slovenskih režiserjev Zvone Šedlbauer, ki se je podpisal pod uprizoritev, za svoj cilj postavil premik zgodbe v sodobnost. A izbor je prav nasproten: v Anglijo na prelomu iz 18. v 19. stoletje poskuša preseliti gledalca. Tako je predstava scensko, kostumografsko in koreografsko kolikor je le mogoče zvesta zgodovinskim dejstvom. Je torej srečanje z modo, pravili vedenja, glasbo in plesom nekega drugega časa.
Kar pa seveda ne pomeni, da bo gledališko dogajanje le predstavitev muzejske zbirke z drugimi sredstvi. Lahkotna in ironije polna zgodba namreč začne hitro kazati vso svojo univerzalnost. Že v prvih taktih, ko mirno podeželsko življenje zmoti prihod bogatih in čednih gospodov Bingleya in Darcyja, gledalcu do podrobnostih razgali angleško aristokracijo, ki se utaplja v morju predsodkov, pa njeno plehkost, prevzetnost in snobizem. Takoj za tem pa v njih do vratu potisne še glavno junakinjo Elizabeth Bennet.
Posledica tega je, da se namesto le ene pred nami začneta razpletati dve drami.
Prva - pričakovana - je seveda boj Elizabeth z zunanjimi, družbenimi normami. Z njimi je namreč treba opraviti, če naj ima najstarejša izmed sester Bennet Jane, Elizabethina zaupnica, možnosti za srečno življenje. Ljubezen in poroka z mnogo premožnejšim gospodom Bingleyem je pač družbeno nesprejemljiva.
Druga - manj opazna - je notranja drama Elizabeth. Njeni lastni predsodki jo namreč vodijo do zaničevanja sicer vase zaprtega, na videz vzvišenega in občasno oholega, a v resnici moralnega gospoda Darcyja. Še več: zaradi njih malodane postane žrtev povzpetniškega lovca na dobre partije Georgeja Wickhama.
Aktualnost teh dveh konfliktov zlahka opazimo. Drugi, notranji, je pravzaprav zgodba, ki označuje skoraj celotno evropsko pisanje. Brez kopanja po samem sebi ne bi bilo Hamleta, Fausta, Razkolnikova - Ne bi bilo niti Wertherja (Goethe) ter celotnega žanra sentimentalnega romana, ki ga Austenova učinkovito kritizira s pomočjo ironičnega sloga in komičnih zapletov.
Enako ne zmanjka materiala niti za spopade posameznika z družbenimi normami. Tu lahko postrežemo kar z dejstvi iz življenjepisa Austenove. Leta 1797 so njeno srečno poroko z zaželenim gospodom preprečile družbene konvencije. Pet let kasneje je ponovno zaradi pritiska okolja skoraj končala v zakonu z neotesanim neumnežem.
Razumljivost tovrstnih konfliktov ne glede na kraj in čas, v katerem se pojavljajo, je torej več kot dober razlog za postavitev drame v njeno naravno okolje - se pravi na angleško podeželje, med razkošne kostume, v plesne dvorane - Kot takšna bo uprizoritev tudi zanesljivo učinkovit dodatni učni pripomoček za pisanje maturitetnega eseja. Prav maturantom pa je konec koncev tudi namenjena.
Scenografija: Ana Rahela Klopčič
Kostumografija: Marta Frelih
Asistent kostumografije: Bojan Vister
Koreografija: Janez Mejač
Izbor in montaža glasbe: Darja Hlavka Godina
Igrajo: Mišo Mičić, Ana Lavrinc, Nina Cijan, Sara Lucu, Maša Tkavc, Maja Eržen, Danijel Šmon, Tatjana Žagar, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Tatjana Rebolj, Rok Bohinc, Marko Ujc, Gregor Usenik, Jurij Torkar in Jure Goričar
Komedija bo na sporedu v četrtek, 23.4.2009 ob 19.30 uri V Šentjakobskem gledališču Ljubljana.