Pot, da je gledališče umetnost in ne zabava, zahteva drznost, iskrenost in snemanje mask, je na novinarski konferenci izpostavila Marinka Poštrak. Tudi vsi avtorji in ustvarjalci, ki bodo sooblikovali novo sezono, se po njenih besedah strinjajo, da je treba začeti s tem, ker da je mask v življenju že preveč.
Sezono je označila za radikalno, še eno radikalnost pa po njeni oceni prinašajo zgolj slovenski avtorji, večinoma mladi, med katerimi pa bo "kot starešina" tudi eden od njihovih profesorjev Lorenci. Njegov Škofjeloški pasijon, ki nastaja v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, kjer ga bodo uprizorili 4. septembra, medtem ko bo v Kranju sledil 10. septembra, je dolg pretekle sezone.
Lorenci je ponovni začetek dela v gledališču po skoraj šestih mesecih premora, ki je bil podaljšan zaradi koronavirusa, označil za nenavadnega, saj v svoji karieri še ni bil toliko časa brez živega stika. A to po njegovem mnenju dokazuje, kaj je jedro teatra.
"Vesel sem, ker je pasijon tudi neke vrste obred, tako da ne bomo imeli omejitev gledalcev. Gre seveda za versko prireditev, tako da bo to izjema to sezono. Vabljeni vsi, tudi ateisti," se je pošalil režiser. Besedilo, ki ga je leta 1721 zapisal škofjeloški kapucin, je bilo po njegovih besedah tako kot vsi pasijoni takrat ideološki projekt, pri tem pa se mu kot pomembna točka izrisuje vnaprejšnja krivda brez krivde.
"Vrtimo se okrog občutka krivde, greha, konstantne utesnjenosti, nekega apriornega dolga, ki ga nosimo v sebi do sveta, eksistence in vsega," je povedal Lorenci. Po njegovih besedah predstava vzpostavlja njegov notranji svet, ki gre v smeri doživljaja, doživetja, ekstrakta tega, kako se ta občutek krivde gradi. "Pa na drugi strani grožnja smrti ali obljuba raja, vnebovzetja, vstajenja, letenja, kot en droben pekel, v katerem naj bi se našel nek smisel, pa se ne."
Prav tako septembra bodo premierno uprizorili socialno dramo Naše skladišče Tjaše Mislej, letošnje dobitnice Grumove nagrade, ki jo bodo podelili predvidoma novembra na Tednu slovenske drame. Režiserka Mateja Kokol jo je označila za intimno zgodbo štirih žensk, ujetih v stroj vse globljega kapitalizma, v kateri iščejo tudi rešitve. Avtorica je po njenem mnenju skozi tekst odlično vzpostavila, da je odgovor v nas in v našem sobivanju.
Decembra bo sledil avtorski projekt Kosovel Katarine Morano in Žige Divjaka. Kot je povedal Divjak, ga naslov nekoliko straši, ker bi lahko namigoval na njegovo biografijo, vendar predstava črpa iz njegovih mladostniških uvidov in časa, ki je bil "strašljivo podoben realnosti, ki jo živimo zdaj". Zanima ga, ali ob delitvi slutnje, da prihajajo prelomni časi, zmoremo tudi pogum in optimizem.
V začetku prihodnjega leta bodo v Kranju premierno uprizorili še Monologe s kavča osmih avtorjev in naročeni tekst Simone Semenič Lepe Vide lepo gorijo. Monologe so med karanteno za igralce gledališča ustvarili Rok Vilčnik, Simona Semenič, Simona Hamer, Peter Rezman, Tjaša Mislej, Varja Hrvatin, Nejc Gazvoda in Kim Komljanec, vsi so se po besedah zadnje osredotočili na samost. Po video obliki jih bodo januarja prestavili na oder v režiji Luke Marcena, ki je v njih prepoznal ne le epidemijo in izolacijo, ampak tudi nekaj širšega.
Simona Semenič v Lepih Vidah lepo gorijo, ki bo na sporedu marca 2021, po besedah režiserke Maše Pelko okrog vsakdanjih in pretresljivo bolečih zgodb izpostavlja predpostavko, kako spol in tudi spolnost postaneta političen in družben pojem. Avtorica se "ne pretvarja, da je naš svet nekaj veliko bolj problematičnega ali veliko lepšega, kot je, ampak ga postavi pred nas takega, kakršen je".
Ob omejitvah zaradi koronavirusa bo gledališče za 240 gledalcev lahko sprejelo med 50 in 60 gledalcev, zato so temu prilagodili abonmajski sistem. Direktorica Mirjam Drnovšček je napovedala več ponovitev predstav, zaradi visokega izpada prihodkov v spomladanskem delu, v celoti po njenih besedah okrog 100.000 evrov, pa upa, da se bo oblast zavedla, da je kultura pomembna in da ne bo zmanjševala proračuna.