Kot je povedala dramaturginja predstave Marinka Poštrak, je osnova obeh romanov izrazito dramska, saj gre za dopisovanje, osnova drame pa je dialog. Predstavo je bilo zato lahko in hkrati težko postaviti na oder. Dramatizacijo je v obeh primerih opravil Glattauer, ki je spreten pisec in dober poznavalec gledališča, v sodelovanju s svojo dramaturginjo Ulrike Zemme.

Pot do postavitve na oder je potekala tudi skozi razmislek o scenografiji. V romanih se oba protagonista drug drugemu izpovedujeta in dogovarjata prek elektronske pošte. Na odru živita dve paralelni življenji vsak v svojem prostoru, ki se v predstavi Vsakih sedem valov glede na to, koliko se približujeta drug drugemu, sčasoma začneta prepletati.

Avstrijski pisatelj Glattauer se je v obeh romanih odločil za sodobno verzijo romana v pismih, le da se ljubimca poslužita elektronskega dopisovanja. Elektronska pošta postane zanju medij, prek katerega se po naključju spoznata in s pomočjo katerega se razvija njun odnos, ki nezadržno prerašča meje virtualnega sveta in se hoče udejaniti v realnosti. Toda prav tu se pojavi težava. Ko jima zgolj e-dopisovanje več ni dovolj in si ga želita prenesti v konkretno srečanje, se tako Emmi kot Leo ustrašita realnosti in do srečanja ne pride.

V nadaljevanju z naslovom Vsakih sedem valov pa Glattauer svojima junakoma dopusti možnost, da se srečata tudi v realnem svetu. Vendar je prvo srečanje za oba travmatično, zato se raje ponovno zatečeta v dopisovanje po e-pošti. Ker pa je z vsakim e-pismom tudi njuna želja po fizičnem kontaktu močnejša, se srečanja zgodijo še nekajkrat in postopoma zaljubljencema ni dovolj zgolj virtualni svet. Postopoma uspeta svojo virtualno ljubezen spremeniti v stvarno in končno zaživeti skupaj.

S koncem Vsakih sedem valov nam avtor v tem brezupnem svetu in času sporoča, da je ljubezen še mogoča, in to ne zgolj v virtualnih svetovih, ampak celo v resničnosti, so zapisali v gledališču.

V predstavi igrata Vesna Slapar in Rok Vihar k.g., scenografinja je Vasilija Fišer, kostumografinja Belinda Radulović. Premiera v Kranju bo 19. septembra, ptujska premiera pa bo 30. septembra.

Na včerajšnji novinarski konferenci so predstavili tudi letošnjo sezono gledališča. Čeprav sezono začenjajo z dramo, ki v brezupnem svetu odpira upanje, da so tudi srečni konci še vedno možni in da je možno iz iluzije preiti v realnost, pa so po besedah Poštrakove drugi teksti v skladu z njihovo usmeritvijo veliko bolj družbenokritični. Odpirajo teme, ki jih v današnjem trenutku in v našem prostoru še kako boleče občutimo in s katerimi se vsak dan soočamo.

Tako bo prav tako v septembru premiero doživela igra Pred upokojitvijo avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda. Bernhard v svojih delih neumorno razkriva tabu teme nacizma in nerazrešenih travm v zvezi z nacistično preteklostjo kot tudi sedanjostjo v Avstriji, kar je tudi tema tega dramskega besedila.

Do konca sezone bodo na oder postavili še Mali nočni kvartet Vinka Möderndorferja, Cankarjevo Lepo Vido ter Butnskalo Emila Filipčiča in Marka Derganca.