Massenetova opera v štirih dejanjih, ki jo je skladatelj že leta 1887 dokončal po literarnih motivih Goethejevega romana Trpljenje mladega Wertherja (avtorji francoskega libreta so Édouard Blau, Paul Milliet in Georges Harmann), sprva ni dočakala svoje uprizoritve – vse do premiere v cesarskem gledališču Hofoper na Dunaju 16. decembra 1892, in sicer v nemški predelavi Maxa Kalbecka. Sijajen odziv med občinstvom je botroval k temu, da je predstava še istega leta doživela inscenacijo svoje francoske različice.
Dogajalni kraj in čas opere sovpadata z Goethejevim romanom, saj je uprizorjeno ključno obdobje Wertherjevega življenja, ko se zaljubi v Charlotte, ta pa se po nepričakovani vrnitvi svojega zaročenca Alberta naglo poroči, da bi tako izpolnila obljubo, ki jo je dala svoji umirajoči materi. Razjedajoče trpljenje in žalost, ki izvirata iz Wertherjevega obupa in občutka nemoči zaradi neuslišane ljubezni, ga po treh mesecih agonije privedeta do točke skrajnega eksistenčnega izničenja.
Pomen operne uprizoritve Massenetovega Wertherja se primarno kaže v krepitvi stika s francoskim jezikom in kulturo nasploh, s katerima se slovensko občinstvo ne srečuje dovolj pogosto niti dovolj intenzivno; k temu velja pridati še idejno sporočilo predstave, ki opozarja na ujetost oziroma posameznikovo neosvobojenost, ko ta postane žrtev lastne neuresničene želje – tokrat ljubezenskega hrepenenja po bližini drugega.
Čeprav upošteva Massenet tako rekoč klasična »obrtniška« pravila operne dramaturgije, kar nakazujeta tudi oba ljubezenska trikotnika (Werther-Charlotte-Albert in Charlotte-Werther-Sophie), pa so opazne tudi svojevrstne »konstruktivne« digresije, ki imajo vlogo bodisi napovedovanja dogodka (ali čustvenega stanja) bodisi vlogo glasbene kontemplacije, ponekod celo tonskega slikanja – zlasti v prvem dejanju slika mesečine, Clair de lune, in božični sliki četrtega dejanja. Ravno ta vizualno sugestivni aspekt Massenetove glasbe omogoča iskanje vedno novih interpretacij oziroma konciznega odbiranja odrskih podob, ki se je v skladu z režijskim konceptom Ivice Buljana, koreografa Dejana Srhoja in avtorske naveze son:DA (Metka Golec in Miha Horvat) udejanjil kot ekshibicija praznine, se pravi tiste eksistencialne dimenzije – dejansko gre za občutenje izpraznjenosti zaradi odsotnosti ljubezni do samega sebe –, ki Wertherja naposled »posrka vase«.
Predstavo odlikuje sublimni značaj Massenetove glasbene govorice in dovršena orkestracija, v kateri se čutijo močni wagnerjanski vplivi. Uprizoritev te opere je vsekakor vredna pozornosti širšega občinstva. Dirigent je Claude Schnitzler.
Nastopili bodo: Miro Solman, Matja ž Stopinšek (Werther), Emil Baronik k. g. (Le Bailli), Irena Petkova, Amanda Stojović (Charlotte), Petya Ivanova, Andreja Zakonjšek Krt (Sophie), Jaki Jurgec, Jure Počkaj (Albert), Dušan Topolovec (Schmidt) Sebastijan Čelofiga (Johann) in orkester, zbor ter baletni ansambel Opere in baleta SNG Maribor in otroški zbor Osnovne šole bratov Polančičev.