V ospredju zgodbe sta prevarant Tartuffe in zaslepljeni glavar družine Orgon, ki Tartuffa sprejme pod svojo streho in ga namerava poročiti s svojo edinko. Družina se mu pri tem upre, zato Orgon od doma odžene sina in vse premoženje prepiše Tartuffu. Na koncu družini končno uspe Orgonu odpreti oči, kralj pa zadnji hip odredi aretacijo prevaranta, ki tako v želji po moči in oblasti pokoplje samega sebe.
Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor je na današnji novinarski konferenci dejala, da je izziv postavitve Tartuffa namenoma postavila pred mlade gledališke ustvarjalce, saj jo je zanimalo, kako bodo brali ta dobro poznani tekst.
Grabnar je dejal, da se je kmalu odločil, da bo Tartuffa postavil po prevodu Primoža Viteza, ki ga je osvobodil rime, so pa nato tekst še dodatno skušali osvoboditi "klasicističnega balasta". Režiser je opomnil, da ponavadi besedilo uprizarjajo tako, da se lotijo njegove psihologizacije ali pa gredo v drugo skrajnost in like zelo karikirajo. "Mi smo skušali pri naši uprizoritvi najti neko vmesno pot, od samega začetka pa je bilo za nas ključno razumeti težave teh ljudi in zakaj so takšni, kot so. Nismo jih želeli obsojati. In paradoksalno to na koncu postane smešno," je pojasnil.
Poudaril je, da je tudi tekst po svoje tragikomičen v tem, da so v njem obravnavane teme še po 350 letih aktualne. To je bila osnovna misel, ki jih je vodila, hkrati pa so se spraševali, katere so tiste vrednote, za katere se je danes vredno boriti.
"Na eni stani imamo materialnost, posest, na drugi družinske vezi, ob tem pa še kopico drugih tem. Ena od osrednjih je zagotovo analiza sleparstva in skozi Tartuffa v podobi fenomenalnega Mateja Puca v bistvu razčlenjujemo strategije, kako obrača sočloveka," je dejal režiser. Prav tako se denimo dotaknejo vloge moškega v družini, emancipacije žensk skozi močne ženske vloge v tekstu, pa tudi razmerij med pripadniki različnih generacij in seveda vprašanja kazni za goljufe, če te sploh so.
Grabnar je k sodelovanju med drugimi povabil svojo večkratno sodelavko, dramaturginjo Brino Klampfer ter scenografa Doriana Šilca Petka. Dramaturginja je dejala, da so ob ustvarjanju med drugim razmišljali tudi o tem, koga bi danes povabili v svojo hišo, tako kot je Orgon Tartuffa. Po njihovem mnenju to danes ne bi bil človek, temveč neka ideologija, ki ji posameznik lahko nasede. In kdaj se zavemo škodljivosti ideologije? Tedaj, ko se posameznik z njene strani čuti zaničevanega, podobno kot se to zgodi Orgonu, je pojasnila.
Šilec Petek je dejal, da so pri sceni iskali pot med salonskim življenjem, principom commedie dell'arte, ki ji je bil zvest Moliere, ter sodobnostjo. "Želeli smo si ustvariti neko buržoazno, sejmarsko, postmoderno, konglomeratno zadevo, ki bi nam hkrati ponujala prostor igre, po drugi pa omogočala neko ironično točko gledanja na materialnost in na presežno vrednost, za katero se nam zdi, da jo naše življenje ima, kar je tudi na nek način na kocki v igri," je povedal in zelo poudaril vlogo oblikovalca svetlobe Andreja Hajdinjaka pri sceni, ki je prostoru igre dodaja magičnost, šarmantnost in žlahtnost. Kostume je zasnovala Sara Smrajc Žnidarič, avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec zvoka pa Sašo Dragaš.
Poleg Puca v predstavi igrajo Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl in Matej Zemljič kot gost.