Naš razred je pripoved o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v 20. stoletju, o kolektivni krivdi, o resnici, ki je očitno nihče ne potrebuje, in o zgodovini, ki je ne moremo soditi, spremeniti ali celo pojasniti. Nastala je po resničnih dogodkih in spremlja skupino sošolcev – Poljakov in Judov – od leta 1925 vse do našega časa. Ko odrastejo, se njihova prijateljska zabava in mladostne ljubezni končajo. Izbruhne vojna in v mesto vkorakajo okupatorske sile, najprej sovjetske, nato nacistične. Antisemitizem v mestu Jedwabne na jugu države preraste v niz nasilnih dogodkov in doseže vrhunec leta 1941 v množičnem pogromu nad lokalnim judovskim prebivalstvom.

Gre za odmevno družbeno aktualno predstavo, ki je tako doma na Poljskem kot v tujini vzbudila veliko iskrenega zanimanja ter spodbudila aktivno razpravljanje o krhkosti miru med ljudmi na kar nikoli ni odveč opozarjati, pa čeprav s takšnimi primeri iz preteklosti. Predstava nosi sporočilo miru in pomeni vnovičen klic k razumevanju med narodi, strpnosti in prijateljstvu. V multikulturnem evropskem prostoru, ki je že stoletja na prepihu različnih jezikov in civilizacij, to nikoli ne zastara.  

Drama prikazuje neprijetno stran zgodovine, nasilje Poljakov nad Judi, ki se ga Poljska zaveda, priznava in obžaluje. Zato s ponosom sporočamo, da je pokroviteljstvo nad predstavo Naš razred v Prešernovem gledališču Kranj prevzel veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji gospod Paweł Czerwiński.

Dogodki v mestu Jedwabne pa žal, če jih pogledamo skozi prizmo tako evropske kot svetovne zgodovine, ne pomenijo osamljenega primera, saj se je nasilje med narodi, med sosedi, med pripadniki iste skupnosti, celo člani iste družine, med brati in sestrami, med starši in otroki dogajalo vsepovsod - pred vojno, med vojno, po vojni ... Nespodobno bi bilo s prstom kazati na ta ali kakšen drug primer nasilja znotraj lastne države in v krogu svojih ljudi. Svetopisemski pregovor Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, namreč drži za slehernika, in tudi za Slovence, ki nikakor ne moremo sprejeti in razumeti dogodkov iz naše polpretekle zgodovine, čeprav bi za to bil že skrajni čas.

Drama je nastala na podlagi knjige poljsko-ameriškega zgodovinarja Jana Tomasza Grossa z naslovom Sosedje, uničenje Judovske skupnosti v Jedwabnem, ki je izšla leta 2001. Tej knjigi sta leta 2004 sledili še knjigi novinarke Anne Bikont Zločin in tišina in Mi iz Jedwabnega. Delo Tadeusza Słobodzianeka je prva poljska drama, ki je prejela prestižno državno nagrado nike. Evropska gledališka konvencija jo je uvrstila med najboljše sodobne evropske igre, napisane v letih 2009 in 2010.

Predstava razkriva eno najbolj bolečih in zamolčanih tem poljske zgodovine, ki so ga na začetku nemške okupacije leta 1941 izvršili Poljaki sami in ne Nemci, kot je bilo skoraj šestdeset let uradno predstavljano, kar je pisalo tudi na kamnitem spomeniku, ki so ga domačini po vojni postavili v bližini skednja (ki je bil last tamkajšnjega kmeta Bronisława Słeszynskega), kjer so 10. julija 1941 Poljaki zažgali Jude.

Razkritje je v poljskih medijih sprožilo srdite razprave. Gross je v svoji knjigi dregnil v zamolčano temo in z njo sprožil plaz tako odobravanj kot tudi obtožb, češ da potvarja zgodovino in kaže Poljake v negativni luči kot morilce Judov. Zato so nekateri knjigo nemudoma interpretirali kot potvarjanje zgodovine in blatenje poljskega naroda ter kot del judovskega prizadevanja za priznanje odškodnine. Nekateri zgodovinarji in novinarji ter politiki so avtorju tudi očitali, da je prejudiciral samo eno stran sporne poljske zgodovine in jo označili kot »del mednarodne kampanje, ki želi škodovati Poljski in pripravlja ’teren’ za vračanje Judovske lastnine.« Druga stran je njegovo knjigo označila kot bistven prispevek k »odpuščanju za dejanja, ki so jih storili naši rojaki«. Piotr Gontraczyk s »Poljskega inštituta za narodni spomin« je cinično komentiral, da so protislovna pričevanja (na katerih temelji Grossova knjiga) »posledica mučenja poljskih prič v preiskovalnih zaporih, ki jih je izvedel Varnostni urad (UB) leta 1949.«

Vojna časovnica:
Kaj se je pravzaprav dogajalo v mestu Jedwabne od leta 1939 do pogroma nad Judi 1941? 23. avgusta 1939 je bil v Moskvi podpisan Nemško-sovjetski dogovor o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom, znan tudi kot »Pakt Ribbentrop-Molotov«. V tem paktu sta si Hitler in Stalin razdelila celotno ozemlje tedanje Poljske. Prav ta pakt velja za sprožilca 2. svetovne vojne. Ta se je začela 1. septembra 1939, ko je Hitlerjeva Wehrmacht zavzela zahodni del Poljske, ki je po tem dogovoru pripadel Nemčiji. Vzhodni del, po dogovoru namenjen Sovjetski zvezi, je Rdeča armada okupirala 17. septembra 1939. Mestece Jedwabne je tako padlo pod sovjetsko oblast za 20 mesecev, od septembra 1939 do junija 1941. Judje so v Jedwabnem predstavljali malo več kot polovico prebivalstva. Medtem ko so Poljaki v tem obdobju organizirali odporniško gibanje, ki so ga okupacijske sovjetske oblasti zadušile, so imeli po takratnem mnenju Poljakov Judje pod sovjetsko oblastjo privilegiran položaj.

Ko je Hitler junija 1941 prelomil pakt o nenapadanju in napovedal vojno Sovjetski zvezi (operacija Barbarossa), se je spremenila tudi situacija v vzhodni Poljski, ki jo je zavzela nemška vojska. Večinsko poljsko prebivalstvo je odhod sovjetske vojske in prihod nemške sprejelo z velikim olajšanjem, v nasprotju z Judi, ki so se - in Jedwabne ni bilo pri tem nikakršna izjema - nacistov upravičeno bali bolj kot boljševikov, saj se je sočasno z napadom na SZ pričel izvajati načrt Dokončne rešitve Judovskega vprašanja.

Obsodbe po vojni:
Primer je bil kot kaznivo dejanje prvič javno obeležen v Poročilu o likvidaciji (Raport likwidacyjny) pred Okrožnim sodiščem v Lomzu leta 1949, na katerem je bilo v sodnem procesu Ramotowski 22 obtoženih. Med njimi so bili majhni kmetje, sezonski delavci in drobni obrtniki (tesar, dva čevljarja, zidar, dva ključavničarja poštar itd.). Kot poroča v svoji knjigi »Zločin in tišina« Anna Bikont je bilo 11 meščanov in en žandar spoznanih za krive (eden je bil obsojen na dosmrtno ječo, drugi pa so dobili od 8 do 15 let zaporne kazni), ostali so bili oproščeni. Primer so kmalu zaprli z ugotovitvijo, da so omenjeni morali ravnati v skladu z nemškimi navodili in da so morali podpirati interese nemške države. Primer je sodišče obravnavalo zgolj rutinsko, saj ni bilo v nikogaršnjem interesu, da bi stalinistična Poljska izpostavljala pomor Judov, ki so ga nad njimi izvršili Poljaki.

Stvarnost, v kateri živimo:
V tem kontekstu je tudi več kot utemeljena in žal ponovno zmeraj bolj aktualna misel, ki jo je zapisala Hannah Arendt v svoji knjigi Izvori totalitarizma: »Nič več si ne moremo dovoliti, da iz preteklosti vzamemo tisto, kar je dobro, in temu kratko rečemo dediščina, da zavržemo slabo in ga imamo kratko malo za navlako, ki jo bo čas pokopal v pozabo. Podtalni tok zahodne zgodovine je naposled prišel na površje in si prilastil dostojanstvo naše tradicije. To je stvarnost, v kateri živimo in zato so zaman vsi napori, da bi ubežali bridki sedanjosti in se zatekli v nostalgijo še nedotaknjene preteklosti ali k misli, da nam bo boljša prihodnost prinesla pozabo. /.../. Antisemitizem (ne le sovraštvo do Judov), imperializem (ne le osvajanje) in totalitarizem (ne le diktatura) so drug za drugim, eden bolj surov od drugega pokazali, da človeško dostojanstvo potrebuje novo jamstvo ...«

***

Tadeusz Słobodzianek

Tadeusz Słobodzianek je eden od najpomembnejših poljskih dramatikov. Ploden in mednarodno priznan dramatik in režiser je tudi najpomembnejši poljski pedagog in mentor novih dramatikov. Je vodja in umetniški direktor Dramskega gledališča Gustaw Holoubek v Varšavi. Njegova šola in laboratorij, Laboratorium Dramatu, in njegove legendarne poletne delavnice v mestu Wigry so oblikovale celo generacijo sodobnih dramatikov.

Rodil se je leta 1955 v Sibiriji, odraščal pa v poljskem Białystoku. Njegova starša sta bila izgnana poljska politična zapornika in veterana podtalne Domače armade, ki sta čudežno preživela deset let v sovjetskem gulagu. Prihaja iz versko mešane družine, kar je močno zaznamovalo njegovo življenje. Mati je bila pravoslavne vere, oče katolik, vendar antiklerikalec in ni hodil v nobeno cerkev. Praznovali so dva božiča, dve veliki noči, dve novi leti. »S tetami sem bil na mnogo pravoslavnih pogrebih. Ceremonije so starodavne, s koreninami v bizantinski preteklosti. Ti pogrebi so bili zame zelo pomembna izkušnja – skoznje sem globoko izkusil smrt.«

Odraščal je v bogatem multietničnem Białystoku

Pred drugo svetovno vojno je bil Białystok bogato multietnično mesto z veliko judovsko manjšino. Bil je tudi dom velikih skupnosti ortodoksnih Ukrajincev, Belorusov in muslimanskih Tatarov. Četudi je bilo veliko te raznolikosti izgubljene med vojno, ko so bili v holokavstu pobiti skoraj vsi judovski prebivalci, je še vedno ohranilo precej svojega nekdanjega značaja. Pred vojno je Białystok ležal bolj v središču Poljske in ni bil obmejno mesto, kakršno je zdaj. Mesto je nastalo kot judovski štetl in je pozneje postalo središče tekstilne industrije, podobno kakor se je razvil Lodž. Imel je trgovsko pristanišče, ki je po reki povezovalo mesto z Rusijo, v njem je bilo veliko Nemcev, Rusov, pravoslavcev, protestantov in katolikov ter največja manjšina Tatarov na Poljskem. Ta multikulturna klima in duh sta bila tako močna, da sta preživela vojno in vse prisilne emigracije.

Prvi fant v mestu, ki je imel kavbojke

V Białystoku je Słobodzianek obiskoval lokalni licej in je imel redko srečo, da je lahko potoval izven Poljske. Njegova teta, ki se je poročila s francoskim učiteljem in je živela na jugu Francije, je pogosto povabila Tadeusza in njegovega brata, da sta jo med počitnicami obiskala. »Od leta 1965 naprej sem redno prihajal v Francijo. Moj stric je živel na jugu, v trikotniku Picassa in Dalija. Imela sta denar, otrok pa ne, zato jima je bilo všeč, če smo prihajali na obisk. Velikanski kulturni šok je bil, če si prišel iz Białystoka, ampak dal mi je veliko širše razumevanje sveta in bil sem prvi fant v Białystoku, ki je imel kavbojke.«

V gimnaziji, v zgodnjih sedemdesetih, je razvil fascinacijo z gledališčem in je pogosto potoval v Varšavo, kjer je gledal pomembne predstave v Dramskem gledališču in kjer je tudi sodeloval na delavnicah Ludwika Flaszena, pomembnega sodelavca Grotowskega. V tretjem letniku gimnazije je šel v Vroclav na premiero Apokalypsis cum Figuris Grotowskega. Ko je v zadnjem letniku gimnazije zmagal v tekmovanju iz poljščine, se je vpisal na Jagelonsko univerzo v Krakovu, kjer je v prvi generaciji novoustanovljenega oddelka študiral teatrologijo.

Gledališki kritik, režiser, dramaturg, dramatik in literarni manager

Na univerzi je za študentski časopis začel pisati gledališke kritike pod psevdonimom Jan Koniecpolski, torej Jan Konec Poljske. Njegove ocene so si prislužile pozornost revije Polityka, ene najpomembnejših revij na Poljskem, in povabili so ga, naj dela tam. A odšel je po dveh letih, leta 1981, razočaran glede pisanja kritik in vznemirjen zaradi kompromitirane realnosti dela v komunističnem sistemu, ki je leta 1981 razglasil izredne razmere. Ko je odšel, je napisal svojo prvo dramo, otroško igro Zgodba o beraču in oslu / Historia o żebraku i osiołku. Nato je začel delati kot režiser, dramaturg, dramatik in literarni manager v regionalnih gledališčih po vsej Poljski, vključno s postajami v Kaliszu, Poznanu, Lodžu, Białystoku in Gdansku. Po tem dolgem romanju skozi poljsko gledališče se je ustalil v Białystoku in začel delati v Lutkovnem gledališču, ki je bilo, v nekem obdobju, eno od najboljših gledališč v državi.

Začel je pisati resne igre. Ena od najpomembnejših je bila Car Nikolaj / Car Mikołaj, ki je doživela premiero decembra 1988 v Dramskem gledališču v Varšavi. Car Nikolaj temelji na resnični zgodbi dveh Poljakov, ki sta se v Białystoku pojavila v tridesetih in sta oba trdila, da sta car Nikolaj, ruski car, ki so ga umorili boljševiki. Oba moška sta se pojavila v istem trenutku, ko se je verski guru in mistik po imenu Ilja Klimowicz v isti regiji razglasil za preroka. Leta 1989 je napisal tekst Državljan Pekosiewicz / Obywatel Pekosiewicz. Igra raziskuje protijudovske dejavnosti leta 1968, ki so jih vodile komunistične oblasti in so pripeljale do množične izselitve večine preostalih judov s Poljske. Leta 1991 je napisal in režiral igro Prerok Ilja / Prorok Ilja, ki je doživela premiero v Poljskem televizijskem gledališču. Gre za igro o Ilju Klimowiczu, mistiku in preroku iz obdobja med obema vojnama, ki se je pojavil tudi v njegovi zgodnejši igri Car Nikolaj. To je igra o verskem fanatizmu in ekstremistični ideologiji in o tem, kako taka gibanja neizogibno pripeljejo do nasilja. V igri guru napove konec sveta in ko ta ne pride, njegovi sledilci sami povzročijo svojo apokalipso. Drugo pomembno delo iz tega časa je Merlin, skrita zgodovina / Merlin - inna historia. Delo je alternativna verzija mita o kralju Arturju, odsev poljske zgodovine, ki raziskuje mit idealnega sveta.

Ustanovitelj dramskega laboratorija

Konec devetdesetih se je preselil v Varšavo, kjer je začel s pomembnim novim poglavjem v svojem delu kot učitelj in mentor dramatikom. Kot dramatik je začel delati v gledališču Teatr Nowy v Lodžu in leta 2000 v Collegium Civitas v Varšavi, kjer je učil dramaturgijo. Med poučevanjem je spoznal, da na Poljskem ni formalne metode za poučevanje pisanja dramatike, zato jo je vzpostavil sam. Po skrbnem študiju mednarodnih metod, posebej iz Velike Britanije, je ustanovil Laboratorium Dramtu (Dramski laboratorij) v Varšavi, najprej v Narodnem gledališču in nato kot neodvisno gledališče in šolo. Vsako poletje je tudi povabil izbrano skupino dramatikov, režiserjev in igralcev skupaj s pomembnimi zgodovinarji, sociologi, filozofi in drugimi strokovnjaki, da so preživeli intenziven teden v vasici Wigry v prelepi jezerski pokrajini Mazuriji in skupaj ustvarjali. Program je trajal sedem let, vsako leto pa se je osredotočil na eno temo, na primer sodobno dramo, Shakespeara, poljsko-judovske odnose, poljske kralje in katoliško cerkev.

»Moja metoda temelji na ideji, da se mora dramatik vrniti v gledališče. Dramatik se mora soočiti z režiserjem in igralci in mora ostati v procesu vse do premiere. Cilj je, da se dramatik nauči, kako črtati svoje besedilo. Komad je pripravljen po premieri, ne pred njo. Dramatiki bi morali razumeti gledališče kot prostor, morali bi razumeti igralce in delo dramaturga in kaj so režiserjeve odgovornosti. Verjamem, da je to sistem gledališča, kakršnega so prakticirali Evripid, Shakespeare in Lope de Vega. Shakespeare svojih mojstrovin ni napisal doma, njegov genij je izšel in soočenj in procesa dela z igralci.«

Po uspehu Našega razreda in njegovem delu v gledališču Teatr na Woli so ga povabili, da je postal vodja Dramskega gledališča, največjega poljskega repertoarnega gledališča, ki domuje v velikanski Palači kulture v središču Varšave. Kot umetniški vodja je razvil nov repertoar, zavezan sodobni drami, a izrazil »občutek krivde zaradi odhoda iz Laboratoriuma. Zato se nameravam jeseni vrniti na delo v dramsko šolo in laboratorij. Ustvarili bomo mednarodno šolo, ki bo temeljila na sistemu gledališča Royal Court z master classi za pisanje, igro in dizajn za dramatike.«

Nagrade:

• 1983  nagrada ministra za kulturo in umetnost za najboljšo uprizoritev poljske drame – za režijo dram Osmędeusze in Kabaret Kici-Koci avtorjev Mirona Białoszewskega in Ludwika Heringa iz Gledališča Stefan Jaracz v Lodžu, podeljena na 18. Festivalu malih gledaliških form v Szczecinu;
• 1985  3. mesto na tekmovanju moderne drame v Vroclavu za Carja Nikolaja / Car Mikołaj;
• 1986  2. mesto za dramo Državljan Pekosiewicz / Obywatel Pekosiewicz na tekmovanju moderne drama v Varšavi; posebno priznanje za dramo Car Nikolaj / Car Mikołaj na tekmovanju dramskih besedil;
• 1988  nagrada književnega sklada v kategoriji drame za dramo Car Nikolaj / Car Mikołaj; nagrada maršala vojvodine Białystok za dosežke v dramatiki, posebej za igri Car Nikolaj / Car Mikołaj in Državljan Pekosiewicz / Obywatel Pekosiewicz;
• 1989  nagrada za najboljšo dramo na 27. festivalu sodobne drame v Vroclavu za dramo Državljan Pekosiewicz / Obywatel Pekosiewicz iz Gledališča Stefan Jaracz v Lodžu;
• 1991  1. mesto za najboljšo dramo za Kotaleči se grah / Turlajgroszek (skupaj s Piotrom Tomaszukom) na 29. festivalu sodobne poljske drame; nagrada maršala vojvodine Gdansk za Kotaleči se grah / Turlajgroszek gledališča Miniatura v Gdansku; glavna nagrada za Kotaleči se grah / Turlajgroszek gledališča Wierszalin na 15. festivalu lutkovnega gledališča v mestu Opole;
• 1992  Grand Prix za igro Prerok Ilja / Prorok Ilja na Tekmovanju sodobne drame v Vroclavu; nagrada Jan Dorman združenja ASITEJ za Kotaleči se grah / Turlajgroszek gledališča Wierszalin;
• 1994  Paszport Polityki w dziedzinie teatru za rok 1993 za całokształt dramaturgicznej i działalność Towarzystwa Wierszalin; književna nagrada fundacije Kościelski za življenjsko delo; posebna nagrada Televizijskega gledališča za režijo igre Prerok Ilja / Prorok Ilja;
• 1995  Fringe Firste za igro Merlin – skrivna zgodovina / Merlin - inna historia gledališča Wierszalin na mednarodnem festivalu v Edinburghu; nagrada nemških kritikov Friedrich Luft za dramo Prerok Ilja / Prorok Ilja berlinskega gledališča Teatr Kreatur;
• 1997  posebno priznanje na tekmovanju za dramo za odraslo občinstvo Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino za Steničin sen / Sen pluskwys;
• 1998  nagrada za najboljšo dramo za Obywatel Pekoś / Državljan Pekoś na tekmovanju uprizoritev sodobnih poljskih dram;
• 2000  nagrada občinstva in nagrada novinarjev 18. gledališkega srečanja v Gorzówu; glavna nagrada na 6. tekmovanju Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino za najboljšo uprizoritev sodobne poljske drame za Preroka Ilja / Prorok Ilja gledališča Teatr Nowy in Lodžu;
• 2002   nagrada srebrni čoln (Srebrna Łódka) za Steničin sen / Sen pluskwys gledališča Teatr Nowy v Lodžu za najboljšo predstavo sezone 2001/2002; nagrada zlata maska za Steničin sen / Sen pluskwys gledališča Teatr Nowy v Lodžu za najboljšo predstavo sezone 2001/2002; glavna nagrada na 8. tekmovanju Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino za najboljšo uprizoritev sodobne poljske drame za Steničin sen / Sen pluskwys gledališča Teatr Nowy v Lodžu; medalja Stanisław Bieniasz za Steničin sen / Sen pluskwys gledališča Teatr Nowy v Lodžu na 2. festivalu sodobne drame »Rzeczywistość przedstawiona« v mestu Zabrze;
• 2007  posebno priznanje na 9. tekmovanju PRO PUBLICO BONO za najboljšo dejavnost med državljani v kategoriji izobraževanja za ustanovitev in vodenje dramskega laboratorija Laboratorium Dramatu;
• 2010  literarna nagrada nike za dramo Naš razred / Nasza klasa;
• 2011  medalja varšavske vstaje, ki jo podeljuje Zveza judovskih veteranov in žrtev druge svetovne vojne.