»Naš razred je takšna 'oreng' predstava, kot pravimo pri nas na Gorenjskem. Zahteva veliko dela in napora, ekipa hudo gara,« je na torkovi konferenci za novinarje povedala direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček. Direktor koprodukcijskega Mestnega gledališča Peter Srpčič je dodal: »Moram priznati, da sem se tega besedila sprva otepal, tematika mi ni dišala. Ko sem ga prebral, sem se že nekje na polovici odločil, da mi tega ne bomo delali, ker je grozno. Ko sem besedilo prebral do konca, sem dognal, da ponuja iztočnico za razmišljanje, pri kateri pa želimo na vsak način sodelovati. V zadnjih desetih letih nisem prebral malo besedil, pa se me še nobeno dramsko besedilo v resnici ni tako dotaknilo, kot prav Naš razred. Ocenjujem, da gre za sodobno besedilo, ki je med vsemi najbolje zaobjelo epopejo menjave nekih časov in se je dotaknilo tudi našega prostora. Tudi pri nas še vedno nosimo posledice tega, kar se je zgodilo pred, med in po drugi svetovni vojni. Tudi pri nas je veliko stvari še nedokončanih, nedorečenih. Največja kakovost drame je, po mojem mnenju, dejstvo, da so v ospredje stopile človeške zgodbe.«

Prav to je prevzelo tudi dramaturginjo predstave in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj Marinko Poštrak: »Tadeusz Słobodzianek je dramo oblikoval kot soočenje desetih nekdanjih sošolcev, ki kot starci po vojni premlevajo kar se je zgodilo in se sprašujejo, kam je šlo njihovo življenje, in ugotovijo, kako važni so v resnici odnosi, in te odnose, kot pravi avtor sam, so si 'zasrali', s tem pa tudi svoje življenje.«

Besedilo drame Naš razred spremlja skupino sošolcev – pet Poljakov in pet Judov – od leta 1939 vse do našega časa. Ko odrastejo, se njihova prijateljska zabava in mladostne ljubezni končajo. »Spremljamo jih skoraj 60 let. Njihove usode so na nenavaden in krut način prepletene kot je nenavadno in kruto lahko življenje vsakega izmed nas,« je razmišljala Marinko Poštrak in dodala: »Mislim, da je čas za razkritje, kako diktature vplivajo na ravnanja ljudi, in kako v njih sprožijo tisto, kar bi sicer ostalo skrito. Pride namreč do brutalnih obračunavanj, do eskalacije dolgo zatajevanih čustev in osebnih zamer, kar se v okoliščinah neke normalne demokracije, kakršne morda sploh ne poznamo več, ne bi nikoli zgodilo.«

Tema predstave je seveda maščevanje. Režira jo Nina Rajić Kranjac, predstavnica najmlajše generacije vidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev, ki neobremenjena s polpreteklo zgodovino, drami gotovo vdihuje nove razsežnosti. Zanimivo bo videti, kako se je soočala z dramatičnim obdobjem 2. svetovne vojne, antisemitizmom in zavračanjem vseh drugačnih nasploh. »V besedilu se ves čas igramo s presenečenji in obrati v perspektivi resnice in ugotavljanju kaj to sploh je, kdo naj jo podaja in kdo prejema,« je pojasnila režiserka.

Predstava je režijsko in igralsko izjemno zahtevna. Za Nino Rajić Kranjac je to zelo pretresljiva zgodba. »Gre za dramo konstantnih nemirov, ki se začnejo že v obdobju otroštva z drobnimi nesoglasji v razredu, nadaljujejo z izpovedmi prvih ljubezni, razlikovanji zaradi vere in družbenega statusa ... Ti nemiri v človeku spodbujajo neprestan boj za preživetje, ne glede na ceno ali posledice, ki jih bodo imeli v življenju nekoga drugega, pa četudi sošolca, prijatelja ..., in na koncu se vprašamo, ali je imelo vse skupaj sploh smisel,« je na srečanju z novinarji poudarila režiserka.

Predstava je tako na Poljskem kot v tujini vzbudila veliko zanimanja. Nosi sporočilo o krhkosti miru, ki ga lahko vsak trenutek zamajejo 'okoliščine'. Naš razred v luči zločinov, ki se niso dogajali zgolj na Poljskem, temveč povsod po svetu, pomeni klic k razumevanju med narodi, željo po strpnosti in prijateljstvu. »Že sam dramski tekst se izogiba moraliziranju, in v tem se treniramo tudi mi. Zelo pronicljivo govori o bitkah v samem človeku. Človek nikoli ni samo dober, vprašanje je, v katerih okoliščinah in kdaj zavzema pozicijo rablja ali žrtve,« je zaključila Nina Rajić Kranjac. »To odločitev prepuščamo gledalcem.«