Kot je zapisala Mojca Medvedšek, ki je sodelovala kot svetovalka za dramaturgijo, gre za zgodbo o paru, ki se ločuje, a se še zadnjič sreča po sodnem procesu, zgolj zato da bi se pogovoril. Protagonista dajeta vtis, kot da govorita ure in ure, vendar brez enega samega poljuba ali nežnosti.

Z zlomljenimi glasovi utrujenosti in neprespanosti se vračata v preteklost in se sprašujeta o resničnosti povedanega. Ona je bolj neobremenjena kot on, pozabila je več podrobnosti njunega trpljenja, napak in skupnega pekla. On na trpljenje še vedno gleda z naivnostjo, želi si ga iztrgati iz življenja, verjetno še vedno verjame v srečo. Par se ves čas vrača v labirint vseobsegajoče ljubezni, ki pa nima več upanja.

Marguerite Duras je v spremnem besedilu k drami zapisala: "Ljubimca postajata iz ure v uro bolj negotova. Sama sebe postavljata na laž, ponavljata že izrečeno. A dan prinese neizogibni konec zgodbe. Preden se zdani, prisostvujemo zadnjim trenutkom njunih skupnih ur in ti so strašni. Vedno."

Intimna drama preigrava večno temo minevanja ljubezenskega čustva in nemožnosti ohranjanja odnosa. Sprašuje se, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine, kaj narediti, ko osebi ne moreta ostati skupaj. Je konec neke zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo, a je ob tem obsojen na jasni poraz.

Ljubezenske zgodbe se redko končajo mirno. In ko ženska in moški začrtata konec, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo tudi nasilje. Pri Marguerite Duras fizično nasilje, ki smo mu dandanes priče v vseh oblikah, in ki smo mu kot gledalci izpostavljeni ne le vsakdanjem življenju, temveč tudi v umetniških praksah, zamenja kot britev ostra beseda, ki ne reže le mesa obeh protagonistov, temveč tudi gledalca.

Stik z drugim se naenkrat zdi kot živa rana, strašno brezno, psihična pretresenost, ki lik pripelje do tega, da bo eksplodiral, a ga avtorica vodi k notranji strtosti, notranjemu zlomu, ki ga ovije v sugestivno pridušenost, molk in mučno molčanje ter ga obenem obsodi na pot brez možnosti vrnitve, je še zapisala Mojca Medvedšek.

Drama Musica II (1985) je plod predelave gledališkega dela Musica (1965), h kateremu se je Marguerite Duras vrnila dvajset let pozneje, da bi ga, kot pravi sama, "ponovno izpisala in izostrila obup ob ločitvi dveh, ki sta se nekoč ljubila".

Prevod podpisuje Suzana Koncut, scenograf je Iztok Vadnjal, kostumografinja Sara Šmrajc Žnidarčič, oblikovalec zvoka Tomaž Tomljanović in lektorica Tatjana Stanič.

Predstava je nastala v koprodukciji CD in Pocket Teater Studio. Druga premiera bo v nedeljo, prav tako ob 21. uri.