Ni manifesta
Koreografski del Gregorja Luštka in Rosane Hribar temelji na upornem, skoraj nihilističnem premisleku in zamiku: da je iskreno politično samo osebno (politično); da je iskrena pozicija ustvarjalca lahko zgolj to - iskrena in ne tezna, narativna, aktivistična. V ospredje sekvenc postavljata plesalce, natančneje preplet koreografa-plesalci. »To je naše delo, to je naš ples, tukaj bomo vztrajali.«

Projekt se je v procesu osrediščil na gestalt prenos občega v partikularno: okus revolucije, upora avtoritetam, vonj barikad in trušč tisočglavih množic se preslikavajo v izstop(anje) in (so)delovanje posameznika na odru, »res v odnos, da res plešeš z nekom in ne za nekoga.« »Nikoli ne bomo ničesar spremenili, samo plešemo lahko«, a prav ta cokla lahko mehanizem upora zaustavi v škripanje od-pora, ne resignacije temveč podpisovanja in pripisovanja: ne pomenov, pač pa počutij.

Predznaka krivde in užitka, s katerima se sodobnik projicira na aktualna prebujanja množic, se v pričujočem odrskem delu kažeta intimno, v razgaljanju v dopuščanju. V njunem delu ni manifesta, so pa manifestnost, prisotnost, sedanjskost. In so temeljna vprašanja, stara precej več kot 45 let, ki nas ločijo od naslovne pomladi narodov: vprašanja sebičnosti in vzajemnosti, vprašanja doslednosti in praktičnosti, vprašanja revolucije in zgodovine. Ni odgovorov. Vprašanja.

Dramaturgija upora
Csaba Molnár se je premise lotil drugače. V predstavo poskuša zrcaliti dramaturgijo upora, vrvenje pred vrhuncem, ritem protesta. Po njegovem je revolucija namreč le končni rezultat dolgotrajnega procesa, ki jo predhaja in ki običajno ni zaznan. Slike in podobe, ki jih je našel, prevaja v fizičnost plesalcev.

Manipulacija, nezadovoljstvo, nelagodje, zmeda, destruktivnost, vznemirjenje. Molnár gledalcu ponuja slike, asociacije, ki pa niso politično determinirane oziroma so prepuščene svobodni interpretaciji – »O letu '68 namreč ne moremo govoriti brez svobode, svobode gledalca.«

Razpršen po svetu (Madžarska – Slovaška – Belgija – Italija) se Csaba tematike loteva intimno, prevaja pa jo v javno: v analizo dramaturgije upora, preneseno na dinamiko skupine, plesa in odra.

O ustvarjalcih
Slovaški koreograf in plesalec madžarskega porekla, Csaba Molnár, je ustanovni član umetniškega kolektiva BLOOM!, eklektičnega kolektiva madžarskih, španskih in italijanskih plesnih umetnikov. Molnár svoje koreografsko delo razvija samostojno in znotraj kolektiva. Sodeluje tudi z madžarsko plesno skupino Hodworks, ki je pod koreografinjo Adrien Hod usmerjena k radikalnemu pristopu k telesu in prostoru ter uporabi eksperimentalne glasbe. (Obe skupini, BLOOM! in Hodworks, smo že imeli priložnost videti tudi v Španskih borcih v okviru festivala Plesna Vesna). Molnár tudi redno poučuje na Akademiji za sodobni ples v Budimpešti.

Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek sta v zadnjem desetletju in pol delala skoraj z vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi in vrsto sodobnih gledaliških režiserjev, ,hkrati pa ustvarila tudi serijo avtorskih projektov, ki so njun sodobni transžanrski pas de deux izpopolnili do svojevrstnega plesnega organizma. Nagrade na nekaterih najuglednejših mednarodnih plesnih tekmovanjih so afirmirale njuno plesno dovršenost, ki jo plesalca v Ljubljani gradita in vzdržujeta v mednarodno neprimerljivih pogojih.

Mednarodna skupina EnKnapGroup je v tem trenutku edini stalni ansambel za sodobni ples v Sloveniji in ima domači oder v Španskih borcih. V šestih letih je pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača ustvarila 16 celovečernih predstav s 24 mednarodno priznanimi koreografi in režiserji izrazito raznorodnih estetskih provenienc.