Opera ne vsebuje popevk in se ne priklanja nobenemu okusu. "Tukaj mora človek biti tisti, ki gre do nje," je po predstavi dejal Lajovic.

Črne maske, nastale po istoimenski drami Leonida Andrejeva, so sicer 85 let po nastanku še vedno aktualne. Govorijo namreč o psihični razklanosti glavnega junaka, vojvode Lorenza, njegovem boju med temo in lučjo, ki privede do obračuna z nasprotniki in nazadnje s samim sabo. Kogoj je to duševno razrvanost, ki se konča s požigom gradu kot simbolom odrešitve in združitve z Bogom, v glasbi izrazil s kontrasti med liričnimi trenutki in slovitimi izbruhi.

Umetniški kolektiv Numen in Ivana Radenović sta sceno zgradila z minimalističnimi elementi. Grad, kjer se opera dogaja, sta ponazorila s premičnimi stolpi, medtem ko sta odsev protagonistove duše podkrepila s talnimi ogledali. Kostumograf Alan Hranitelj pa je kot protiutež črnim maskam postavil razkošne rdeče kostume, obogatene z motivi človeškega telesa (ušesa, usta, oči, glava), srca, ujete duše. Odrski gib je oblikoval Edward Clug.

Vlogo Lorenza je odpel baritonist ljubljanske Opere Jože Vidic, v ostalih vlogah pa so med drugim nastopili Dušan Topolovec, Andreja Zakonjšek Krt, Saša Čano, Sebastijan Čelofiga in Martin Sušnik.

Ustvarjalci in poustvarjalci so bili po skoraj tri ure dolgi predstavi vidno zadovoljni. Režiser Burger je na vprašanje, ali se mu zdi, da mu je dobro uspelo postaviti na oder nekaj, kar presega realistično dramaturgijo, odgovoril, da ni bil nikoli njen pristaš, zato mu je bila opera "pisana na kožo". O njegovem "dosežku" pa bodo sodili drugi.

Osebna drama je univerzalna, sodi v vsak čas, saj se s tem, kar se dogaja glavnemu liku, soočamo vsak dan. "Sama zgodba preživi in je brezčasna," je poudaril Vidic. Lajovic, ki je po osmih letih "druženja" s Kogojem na novo revidiral partituro, pa je na vprašanje, ali je izvedba pokazala na morebitne dodatne popravke, odvrnil, da bi bilo treba predvsem adaptirati dinamiko glede na vsakokratne akustične pogoje.

Predsednik republike Danilo Türk se je v čestitki umetnikom poslužil besed Richarda Wagnerja. Kot je dejal, so ustvarili "celostno umetnino" (Gesamtkunstwerk), ki je v ponos vsem.

Z novo postavitvijo Črnih mask so snovalci mariborskega kulturnega prestolovanja Evropi želeli predstaviti tujini pomembno delo slovenske glasbene moderne, ki je kljub veliki hvali ob krstni izvedbi leta 1929 ostalo evropski in svetovni kulturni javnosti skoraj povsem neznano. Na slovenskem odru jo je bilo doslej mogoče videti le trikrat.

Četrta uprizoritev, nastala ob vložku EPK, bo v Mariboru doživela še nekaj repriz, marca pa se bo preselila v Ljubljano. Dogovarjajo se tudi že za gostovanje na Hrvaškem, kjer naj bi jo izvedli aprila prihodnje leto v okviru zagrebškega glasbenega bienala.