Alef skozi podobe iz sanj in spomine vsakdana odpira dostop do prostorov različnih vzporednih resničnosti, gledalec pa je ta, ki s svojo imaginacijo pesnitev uprizarja. Notranji prostor videnja v gledalcu odpirajo zvok, glasba, glas in beseda. – Alef je kontemplacija časa, minljivosti, neizogibnega konca in izkustvo polnosti sedanjega trenutka. 

Mama me je vedno spraševala, kaj sploh počnem, ko delam s sanjami. Res si je želela vedeti. Ta pesnitev je odgovor tebi, mami.

Koncept in besedilo sta delo Male Kline, glasba Kristijana Krajnčana in glas Alje Petric, oba pa sta ustvarila zvočno kompozicijo, prostor in kostumografija Petra Veber, scenografijo je izdelal Gašper Puntar, lektorirala je Alexandra Habot, prevod besedila pripravila Katja Kosi, korekture pa Krištof Dovjak.

Mala Kline je priznana performerka, koreografinja in pisateljica, ki deluje na presečišču filozofije in sodobnih uprizoritvenih praks. Njeno delo se pogosto osredotoča na sanje kot gibalno in mišljenjsko orodje ustvarjanja pomenov. Za svoje ustvarjanje je prejela vrsto večjih slovenskih nagrad, med drugim Zlata ptica (2005), Povodni mož (2005, 2013), nagrada Gibanice (2013, 2023) ter nagrad Ksenije Hribar za koreografijo (2013) in za teorijo (2021).