Predstavitev najmlajše slovenske dramatike širši publiki

Tako se tudi v okviru projekta Predstavitev najmlajše slovenske dramatike širši publiki, ki ga izvajajo mentorica doc. dr. Mateja Pezdirc Bartol in študentje s slovenističnega oddelka ljubljanske Filozofske fakultete, na Geslu veselo množijo članki o aktualnih, bolj in manj mladih slovenskih dramatikih in dramatičarkah. Trenutno so v delu ali že narejeni naslednji članki: Zalka Grabnar Kogoj, Saška Rakef, Simona Semenič, Desa Muck, Dragica Potočnjak, Kim Komljanec, Rok Vilčnik, Boris A. Novak, Matjaž Briški, Saša Pavček, Martina Šiler, Žanina Mirčevska, Tina Kosi, Srečko Fišer, Boris Kobal in Andrej Skubic.

Pogovarjal sem se z vodjo projekta, profesorico na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doc. dr. Matejo Pezdirc Bartol.

V preteklosti ste se med drugim ukvarjali z didaktiko slovenske književnosti in sodobno slovensko prozo, v doktoratu pa ste se posvetili teoriji drame in sodobni slovenski dramatiki s posebnim ozirom na bralca/gledalca. Kam vaši literarnoteoretski naočniki zrejo danes?

Še vedno me zanimajo raziskave recepcije, kako določeno besedilo dobi pomen za bralca/gledalca, zakaj na podlagi enakih črk na papirju tvorimo različne pomene besedila, to so res temeljna vprašanja, ki pa zahtevajo interdisciplinarni pristop, potrebno je timsko delo, ki povezuje spoznanja psihologov,  jezikoslovcev, literarnih zgodovinarjev, gledaliških teoretikov, lahko pa se zatakne pri čisto metodoloških vprašanjih. Kar se tiče didaktike, bo verjetno na tak ali drugačen način vedno prisotna pri mojem delu, sem namreč izrazito pedagoški tip in poučujem že ves čas službovanja, pa naj bo to v srednji šoli, na tečajih slovenščine za tujce ali pa na fakulteti; moj najmlajši učenec je imel 4 leta, najstarejši pa 72. V preteklosti sem se veliko ukvarjala tudi z vprašanji, kako v pouku tujega jezika vključiti literarna besedila, o tem sem napisala priročnik Literarna sestavljanka, danes pa je pedagoško delo vezano na predavanja, seminarje, skratka delo s študenti, bolj didaktično naravnane pa so tudi nekatere študije, ki sem jih pred kratkim napisala za maturitetne priročnike. Danes se predvsem ukvarjam s sodobno slovensko dramatiko, pravzaprav z najnovejšimi dramskimi besedili, čeprav vsakič znova odkrivam tudi slovensko klasiko, Cankarja in Gruma, ki sta še vedno neverjetno sveža. Tako da je glede na pretekla zanimanja še najslabše s prozo, ki ima trenutno status počitniškega branja najopaznejših besedil posameznega leta.

Tudi sicer imam občutek, da je branje dram, sploh slovenskih, v prostem času bolj redka navada. Bi lahko rekli, da je ravno dramatika najbolj hermetična in najmanj popularna literarna zvrst? Kdo je (potem) človek, ki danes gleda/bere drame?

Gledalcev je zelo veliko in vseh vrst, odvisno od tipa gledališča: lutkovna gledališča, poulično gledališče, komercialna gledališča, alternativna scena, institucionalna gledališča … zapolnjujejo potrebe in okus najrazličnejših gledalcev, občutek imam, da je najsiromašnejša ponudba za gledalce ob koncu osnovne šole in prehodu v srednjo šolo. Bralcev dramskih besedil pa je manj kot gledalcev, shematično bi jih lahko razdelili v tri skupine: za dijake je to obvezno domače branje in za študente nekaterih fakultet del študijskih obveznosti, potem so t. i. poklicni bralci, kamor štejem dramaturge, režiserje, igralce, kritike in novinarje kulturnih redakcij, raziskovalce …, zadnjo skupino pa sestavljajo ljubitelji gledališča, ki berejo pred ali po ogledu predstave. Načeloma dramskih besedil ne beremo na plaži, v avtobusu, pri frizerju … in ne sodijo v prostočasno branje. Dejstvo je, da zahteva dramsko besedilo drugačne strategije branja kot branje romanov ali poezije, saj drugače oblikuje fiktivni svet, kar je posledica njegovega dvojnega eksistenčnega statusa: je literarno besedilo, ki hkrati omogoča tudi gledališko uprizoritev.

Katere probleme izpostavlja najnovejša slovenska dramatika?

Izpraznjeni medsebojni odnosi, karierizem, nasilje, potrošništvo, čustvena pohabljenost, iskanje identitete so nekatera ključna problemska jedra. Sodobno slovensko dramatiko v prvi vrsti zanima intimni svet posameznika in njegove vsakodnevne zgodbe. Besedila najpogosteje prikazujejo sodobni, dandanašnji svet in stiske ljudi, ujetih v najrazličnejše mehanizme sodobne civilizacije. Po letu 2000 je opaziti velik porast dramatičark, ki prinašajo v svoja dela tudi nekatere motivne poudarke, kot so prikazi različnih partnerskih odnosov, odnosov znotraj družine, odnosov med ženskami, prikaz nasilja za zaprtimi vrati, nemoč deprivilegiranih ipd.

Zakaj ste se odločili za sodelovanje s portalom Sigledal?

Do sodelovanja je prišlo bolj po naključju. Odločila sem se, da bom v poletnem semestru s skupino študentov raziskovala najnovejše slovenske dramske pisce, torej tiste, ki še niso zajeti v nobenega od pregledov slovenske književnosti. Pomembno se mi namreč zdi, da so študentje v trenutku, ko končujejo študij in zapuščajo fakulteto, seznanjeni z najnovejšim dogajanjem v literaturi. Ko sem pripravljala program, sem istočasno prejela obvestilo, da se odpira gledališki spletni portal, in povabilo k sodelovanju. Zdela se mi je zanimiva izkušnja, da bi študentje svoje pisne izdelke oblikovali v takšni obliki, da bi jih lahko objavili na spletu in tako ponudili širši javnosti v branje, presojo in možnost dopolnjevanja. Prav tako se študentje na ta način seznanijo tudi z novim medijem, in če obvladajo njegovo »skladnjo«, je večja verjetnost, da bodo tudi kasneje samoiniciativno sodelovali s svojimi prispevki. Pri tem gre velika zahvala Tamari Matevc, ki je študentom pomagala pri računalniških vprašanjih, in Samu M. Strelcu za uvodno predstavitev. Študentje so tako s seznama več kot 30 avtorjev, med katerimi je bilo tudi nekaj dramatikov starejše generacije, izbrali vsak enega in ga analizirali glede na vnaprej določene rubrike s portala, ki so zagotavljale enoten koncept obravnave. Ker gre večinoma za najmlajše avtorje, širši javnosti tudi manj poznane, je to zahtevalo tudi drugačen način raziskovanja, ki ni vezan pretežno na informacije s spleta, knjižnice in že obstoječe literarne in gledališke študije, ampak zahteva več dela tudi na »terenu«, včasih je bilo potrebno navezati stik s samim avtorjem, spet drugič poklicati za določeno informacijo v to in to inštitucijo, kar se mi zdi dobro, saj se na tak način inštitucije povezujejo med seboj. Tako so nastale predstavitve dramatikov, ki vsebujejo avtorjev življenjepis, seznam naslovov dramskih besedil, v nekaterih primerih je dostopno besedilo v celoti, bibliografski seznam prispevkov o posameznem avtorju, značilnosti njegovega opusa, natančnejša analiza in interpretacije enega od njegovih besedil idr. V nekaterih primerih so tako nastale prave študije, spet drugič ostajajo na ravni ključnih informacij, odvisno od tega, kolikor pač vsak študent zmore in zna oziroma se potrudi. Na splošno pa so študentje pokazali veliko zanimanje in so prizadevno sodelovali, zato je naša izkušnja pozitivna. Upam, da se bodo informacije na portalu uspešno nadgrajevale in dosegle čim več zainteresiranih uporabnikov.

Se pridružujem vašim željam. Najlepša hvala za odgovore.

IZKUŠNJE ŠTUDENTOV

Študentke četrtega letnika slovenščine, ki v okviru seminarskih obveznosti članke o najnovejši slovenski dramatiki ustvarjajo: Mirjano, Tino, Bojano, Petro in Natašo, pa sem povprašal o tem, kakšne so bile njihove izkušnje s seminarskim delom. Naletel sem na zelo pozitivne odzive.

Kako je delo potekalo?

BOJANA: Prvi korak je bil v knjižnico, kjer si nisem veliko pomagala, nato internet, kjer sem dobila avtorjev naslov, nato pa pogovor z njim.

MIRJANA: Najprej sem skušala stopiti v kontakt z avtorico, kar se je izkazalo za zelo zahtevno delo. Ko mi je le uspelo, mi je s svojimi odgovori pomagala pri oblikovanju seminarske naloge in se izkazala za prijetno in prijazno žensko. Nato sem prebrala nekaj njenih dram in iskala podatke po knjižnicah in časopisih (v gledaliških listih, prebrala sem nekaj kritik …).

PETRA: Na začetku sem pogledala, če je na portalu že kaj o avtorici. Ker so bila njena dramska besedila tam že navedena, sem si takoj izbrala besedilo, ki je bilo nominirano za Grumovo nagrado. Kontaktirala sem tudi z avtorico, ki se mi je zahvalila za zanimanje in mi obljubila pomoč. Posredovala mi je kar precej podatkov, ki so mi pomagali zlasti pri interpretaciji drame.

NATAŠA: Delo je potekalo malo drugače kot pri običajnih seminarskih nalogah, ker sem za sodelovanje poprosila avtorico, ki se je vabilu prijazno odzvala in mi tako s podatki olajšala delo. Sicer pa sem vzela v roke tudi nekaj kritik in gledaliških listov, ki so mi bili v pomoč pri predstavitvi avtoričine poetike in ene izmed dram, ki sem jo natančneje predstavila. Delo mi je olepšalo tudi srečanje z avtorico, ki sem jo spoznala kot izredno prijetno in zanimivo sogovornico.

TINA: Preden sem začela pisati članek o avtorici, sem prebrala njeno dramo. Nato sem preko elektronske pošte kontaktirala z avtorico, ki se je prijazno odzvala in mi posredovala podatke o svojem življenju in delu. Njena pripravljenost za sodelovanje pri tem majhnem projektu, ki sem si ga zastavila, me je prijetno presenetila. S pisanjem članka nisem imela nobenih tehničnih težav, saj že imam izkušnje s tovrstnim delom na wikipediji. Delo je nasploh potekalo brez zapletov in posebnosti.

Kakšno je tvoje mnenje o takem načinu opravljanja seminarskih nalog?
 
BOJANA: Imam dobre izkušnje, avtor mi je takoj priskočil na pomoč. Poleg tega je to fajn priložnost, da stopiš v stik z avtorji in tako iz prve roke izveš, kar te zanima.

MIRJANA: Delo je bilo zanimivo, veliko sem se naučila o avtorici (pa tudi o delu z računalnikom).

PETRA: Tak način opravljanja seminarskih nalog se mi zdi zanimiv, saj lahko spoznamo avtorje, jih vprašamo, kar nas zanima, in tako dobimo informacije iz prve roke. Po mojem mnenju je ta način dela nekoliko manj prijeten, če avtor ne pokaže zanimanja za sodelovanje.

NATAŠA: Tak način opravljanja seminarskih nalog se mi zdi izredno zanimiv in – za študente – tudi koristen, saj se lahko spoznamo z ustvarjalci samimi, po drugi strani pa prispevamo k njihovi boljši prepoznavnosti (vsaj na spletu). S tem tipom seminarskih nalog (tj. spletna predstavitev avtorjev) pa smo stopili tudi v korak s časom.

TINA: Tako seminarsko delo mi je zelo všeč, saj s tem narediš nekaj koristnega in prispevaš svoj del v družbeno dobro. Na ta način seminarska ne pristane na zaprašeni polici oz. ne gre v pozabo, ampak lahko nekomu celo koristi.

Kaj meniš o portalu sigledal.org? Po pravici!

BOJANA: Koristna zadeva, če rabiš podatke na hitro. Vsekakor je prednost to, da samo odtipkaš in dobiš ter ni treba nikamor iti. Ko kaj rabim, se ga seveda poslužim.

MIRJANA: Portal se mi zdi koristen, saj imamo na enem mestu zbrane podatke o gledališču in dramatiki. Všeč mi je tudi, da nas seznanjajo z najnovejšimi novicami s tega področja.

PETRA: Sama imam o portalu dobro mnenje; je koristen, saj omogoča hiter in enostaven dostop do različnih informacij. Ker sem ljubiteljica gledališča, rada spremljam tudi vse tovrstne novosti.

NATAŠA: Portal se mi zdi koristen in za ljubitelje dramatike tudi potreben, saj ponuja koristne informacije in omogoča vnašanje odzivov uporabnikov portala.

TINA: Sigledal se mi zdi zelo koristen in uporaben. Na portalu lahko dobiš vse informacije v zvezi z gledališčem, od povezav na spletne strani slovenskih gledališč pa do aktualnega dogajanja, novosti s področja dramatike. Skratka, mesto v malem. Všeč mi je tudi, da lahko najdem kakšne informacije o drami, ki si jo želim videti.

Hvala vsem petim za trud in odgovore.