"Bolje ne bi mogli zaključiti sezone na temo intime v Mali drami," je na današnji novinarski konferenci poudaril ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor. Predstava Pljuča, ki jo bodo premierno uprizorili v petek, se po njegovih besedah dotika tem, kot so prenaseljenost, skrb za okolje in boj za preživetje. Spregovori o smislu in nesmislu, predvsem pa o ljubezni in osebni sreči.

Macmillan je na oder postavil izobražen par, moškega in žensko, ki razpredata o svojih strahovih, o smislu človeške reprodukcije, o tem, ali v ta kapitalistično usmerjen svet, v katerem podnebnih sprememb skoraj ni mogoče ustaviti, pripeljati še eno nedolžno bitje. Dogajanje namreč sproži navidez preprosto vprašanje: "Bi imela otroka?"

"Pljuča so nenavaden preplet intimnih in družbenih vprašanj, s katerimi se sooča mlad posameznik, intelektualec, razmišljujoč človek v sodobnem času," je poudarila dramaturginja Eva Kraševec. Macmillan je po njenih navedbah v svojo pripovedno formo vnesel nenavadno strukturo, ki je pravzaprav zelo preprosta: "Izognil se je običajnim dramaturškim sredstvom deljenja na prizore in na situacije ter vzpostavil govorni tok v nenavadnem dialogu ljubezenskega para."

Vprašanje, ali imeti otroka ali ne, se po njenih besedah razvije v nenavadno smer, saj je Macmillan odločitev o ustvarjanju družine postavil v luč političnih in okoljskih problemov današnje družbe. Par verjame, da sta sama ključna entiteta pri spreminjanju sveta in čutita breme te odgovornosti. Nahajata se vmes, med tistimi, ki so že sprijaznjeni in ne verjamejo v moč sprememb, in tistimi, mlajšimi od njiju, ki zahtevajo takojšnjo spremembo. Del ustvarjalne ekipe se je v duhu tega zato udeležil tudi nedavnega podnebnega štrajka, ki ga je sprožila iniciativa mladih aktivistov, je pojasnila dramaturginja.

Tudi režiser Žiga Divjak je poudaril, da so se ukvarjali s tem, kako nekaj, kar je bilo doslej zgolj intimno vprašanje vsakega posameznika, deloma postane politično vprašanje. Ukvarjali so se s tem, kako na odločitev, ali imeti otroka ali ne, vpliva družbena histerija in kakšno tesnobo in nemoč čutijo posamezniki ob političnih in okoljskih težavah. Na eni strani se posameznika soočata z deljeno krivdo in na drugi s frustracijo, ali sploh lahko kaj spremenita.

Par, ki je tik pred eno najpomembnejših odločitev v svojem življenju in skozi katerega se zrcali stanje sveta, igrata Nina Ivanišin in Vito Weis. Poimenovana sta zgolj kot M in Ž, a to nista imeni oseb. Tako je v začetnih didaskalijah zapovedal Macmillan. Ob tem je med drugim še zapisal, kar so ustvarjalci predstave tudi upoštevali, da je drama napisana za uprizarjanje na praznem odru. Brez scene, brez pohištva, brez rekvizitov, brez mima in brez kostumskih sprememb.

Macmillanovo besedilo je prevedla Tina Mahkota, ki je povedala, da o M in Ž ne izvemo dosti, saj sta navzoča le skozi prezenco svojih glasov. Scenografijo podpisuje Igor Vasiljev, ki je dejal, da prostor funkcionira tako kot narava pri Čehovu, kot velik okvir. Likovno podobo je s preprostimi kostumi, ki dihajo z likoma in niso vsiljivi, zaokrožila Tina Pavlović. Avtor glasbe je Blaž Gracar.