Iz družine Ipavcev sta znana še brata Gustav (1831-1908) in Benjamin (1829-1908), prvi zlasti po zborovskih skladbah, kot so Slovenec sem, Le predi, Vse mine, O mraku in Kje so tiste stezice, ki so danes ponarodele, ter samospevih. Drugi pa je poleg zborovskih in klavirskih skladb ter samospevov komponiral tudi zahtevnejše zvrsti ter ustvaril odrski deli Teharski plemiči in Tičnik.
Josip je bil Gustavov sin. V Šentjurju se je rodil leta 1873 ter končal študij medicine v Gradcu. Sprva je služboval na Dunaju, zatem je kot vojaški zdravnik krajši čas deloval v Zagrebu, nato pa prevzel očetovo prakso v Šentjurju. V Gradcu se je učil tudi glasbene teorije ter na Dunaju instrumentacije, prva glasbena znanja pa je že pred tem pridobival v družinskem krogu in lokalnem okolju. Takrat je tudi že začel komponirati.
Kot navaja Slovenski biografski leksikon, se je v Celju spoznal z baritonistom in kasnejšim koncertnim pevcem Leonom Lülekom, za katerega je nato napisal več samospevov na nemška besedila. Lülek jih je po podatkih leksikona pel na koncertih na Dunaju, v Berlinu, Bruslju in nazadnje v Ameriki.
V Gradcu je kot komponist in pevovodja sodeloval v akademskem pevskem društvu Triglav in uglasbil balado Trije vojaki za bariton solo ob spremljavi klavirja ter skladbo za moški zbor Imel sem ljubi dve. Tudi baletno pantomimo Možiček, ki velja za prvo slovensko delo te vrste, je ustvaril v Gradcu leta 1900, leto kasneje jo je za klavir izdal znani slovenski založnik Lavoslav Schwentner.
Enodejanko so po podatkih leksikona večkrat izvajali tako v Gradcu kot v Mariboru, Ljubljani, Celovcu, Olomucu, Novem mestu in drugod. Kot je leta 2018 ob predstavitvi svoje knjige Baleti slovenskih skladateljev - od Možička do baletnega Fausta povedal poznavalec te umetnosti Henrik Neubauer, je bil prav Možiček od vseh slovenskih baletov najpogosteje izvajan; naštel je 32 različnih premierskih uprizoritev različnih koreografov. Po Neubauerjevih besedah ga je Josip ustvaril 18 let pred ustanovitvijo prvega slovenskega poklicnega baletnega ansambla, ki je po prvi svetovni vojni začel delovati v Ljubljani in ga je že v prvih letih uvrstil na svoj spored.
Glavnino Josipovega ustvarjanja sicer predstavljajo samospevi na nemška besedila in orgelske skladbe, njegovo najbolj obsežno delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka. Končal jo je leta 1910, a za časa njegovega življenja ni dočakala uprizoritve. Krstno so jo uprizorili šele konec 90. let prejšnjega stoletja.
Kot še navaja Slovenski biografski leksikon, je imel Josip večjo in temeljitejšo glasbeno izobrazbo od svojega očeta in strica Benjamina in "bi gotovo napisal lepa dela, če ne bi dolgotrajna bolezen začela tako zgodaj spodjedati njegovo mlado življenje". To se je začelo kmalu po njegovi vrnitvi v Šentjur, kjer je po dolgi bolezni umrl 8. februarja 1921.
Zaradi obletnice smrti je vlada leto 2021 razglasila za Ipavčevo leto. S tem želi spodbuditi ustvarjalno zasnovo programov in projektov v prihodnjem letu, od področja glasbene ustvarjalnosti do raziskovanja in glasbenega izobraževanja.
V luči spominjanja na skladatelja bo ministrstvo za kulturo javne zavode in javni sklad, ki delujejo na področju kulture, pozvalo, naj v sklopu razpoložljivih možnosti pri načrtovanju programov in projektov za prihodnje leto pripravijo vsebine, ki se bodo navezovale na to pomembno obletnico. Hkrati je to tudi odlična priložnost za okrepljeno sodelovanje pomembnih resorjev, kot sta denimo šolstvo in turizem, je ob razglasitvi Ipavčevega leta zapisala vlada.
V Šentjurju pri Celju se skladateljev Ipavcev v zadnjih letih spominjajo s kulturnimi dnevi, tudi pobuda za spominsko leto 2021 je prišla iz Občine Šentjur. V namen obeleževanja je delovna skupina občine ter zavodov in društev s področja kulture pripravila nabor raznolikih dogodkov, ker pa je način njihove izvedbe odvisen od epidemiološih razmer in ukrepov, ki bodo v veljavi, jih za STA še niso razkrili.