Prah - Druga premiera v Mali drami

Dramatik in prozaist György Spiró sodi med najuglednejše sodobne madžarske pisce. Njegova igra Prah iz leta 2005 je bila večkrat uspešno uprizorjena doma in na tujem. Zakonski par srednjih let živi življenje, v katerem se kar najbolj odražajo številne tegobe tako imenovane tranzicije iz nekdanjih skromnih socialističnih razmer v še bolj krut čas divjega kapitalizma in vsakršnih – materialnih in moralnih – kriz. Igra se začne, ko pride mož prej domov iz službe, ves presunjen, ker je zadel precejšno vsoto na loteriji. Sledijo različne faze soočenja z veselo novico: od evforičnih načrtov, kaj vse bosta zakonca storila z denarjem, do strahu, kaj vse se jima utegne zgoditi, ko bodo drugi videli, da sta bogata. Igra je polna črnega humorja, smešnih in absurdnih preobratov, iz katerih se vse bolj kaže, da zavoženega življenja ni tako lahko popraviti. Izteče se presenetljivo, tragikomično.

Peter Sotošek Štular je na včerajšnji tiskovni konferenci poudaril, da gre za še posebej pomembno uprizoritev, saj so madžarski avtorji v našem gledališkem prostoru vse preredko uprizarjani. Dramo, napisano leta 2005, je označil kot izjemno sodobno, ob njej pa spomnil, da so igre na srečo eden tistih paradoksov, ki kljub vse bolj kriznim časom še narašča.

György Spiró je imel zaradi svojega pisanja večkrat nevšečnosti z oblastmi. Zadnji incident se je zgodil pred kratkim, ko sta župan Budimpešte in programski vodja Novega gledališča na tamkajšnjem odru onemogočila uprizarjanje njegovih dram, ker je judovskega porekla. Pisati je začel že pri šestnajstih, več let je bil zaposlen kot dramaturg, sicer pa deluje izjemno večstransko – kot novinar, esejist, kritik, profesor in pisatelj, je povedala dramaturginja uprizoritve, Eva Kraševec. Poudarila je še pomembno nit drame, ki se sprašuje o motivu sreče in denarja ter njune (ne)soodvisnosti. Ali sta ostala ujetnika svoje bede ali sta se osvobodila? Ali je srečka blagoslov, ki jima bo prinesel srečno življenje, ali prekletstvo, zaradi katerega bosta izgubila še tisto, kar imata?

Režiser Vinko Möderndorfer je igro označil kot izjemno večplastno, na prvem mestu pa je napisana kot velik izziv dvema igralcema, ki sta uro in pol nenehno na odru in v dialogu. Izhodišče drame je globoka družbena kriza in zato je izjemno aktualna, obenem pa to ni politična igra, temveč vpogled v neko konkretno socialno situacijo, ki jo vsi prepoznamo in še kako dobro čutimo. Odnos med Moškim in Žensko postane univerzalen, univerzalnost pa se kaže tudi celostno, saj je režiser v postavitvi igro razbremenil določenega kulturnega in družbenega okolja.

Maja Sever je na prvem mestu izpostavila vlogo Ženske kot zelo poglobljeno in kompleksno, kar je dandanes že morda redkost, predvsem pa je poudarila izjemen dramatikov čut in vpogled v ženski princip, ženski način razmišljanja. Očitno je, da je bila Spiróva mama igralka, saj avtor očitno zelo dobro pozna igralce. Lik je opisala kot izjemno poln, celotno besedilo pa označila kot danes že redko videno kapitalno priložnost, ki jo je avtor namenil igralcema. Čustvena plat interpretiranja pa je zanjo ključna in zahteva ne glede na doslednosti in dodelanost režije kar najpopolnejši angažma.

Valter Dragan je lik moškega označil kot »tranzicijskega luzerja« in še podkrepil misel režiserja, da je zgodba v Prahu lahko zgodba, ki se dogaja kjerkoli na svetu. Temelji so isti, poganja nas kapitalizem, le sanje imamo druge. To so ljudje, ki se bojijo za svoj prostor in svojo osebno srečo.