Ameriški dramatik in igralec Christopher Durang si je v komediji Vanja, Sonja, Maša in Špik od Čehova izposodil imena likov, drobce zapletov, motivov in zgodb ter jih zmešal v sodobno čehovljansko enolončnico, začinjeno z dobro mero ameriškega optimizma. Besedilo je dobil v roke bosanski gledališki in filmski režiser Dino Mustafić, ki je v Mariboru na primer režiral tudi uspešnico Od blizu, in ga z ekipo postavil na oder Stare dvorane v SNG Maribor.
Čeprav dramske osebe nosijo imena iz dram Čehova, si z njimi večinoma ne delijo čisto nič drugega. Vanja, Sonja in Maša so brat in sestri v srednjih letih, ki jih povezuje le še podeželska hiša sredi Pensilvanije, družinski dom, ki ga je po smrti staršev dobila v last Maša. V njej živita Vanja (Kristijan Ostanek) in Sonja (Nataša Matjašec Rošker), ki se predajata brezdelju in malodušju, obžalujeta svoje zapravljeno in nepomembno življenje ter sta obsojena na družbo drug drugega. Osrednji dogodek pa je vrnitev Maše (Ksenija Mišič), zahajajoče filmske zvezde, ki se je namenila hišo prodati.
Osnovni zaplet je sila preprost, komedija pa igra na karto kratkih ironičnih replik, karakterne komike in arhetipov, ki se v veliki meri tako v besedilu kot v uprizoritvi sprevržejo v stereotipe. Tako je Maša samozaverovana diva, ki mladost išče v ljubimkanju z domišljavim frajerjem Špikom (Petja Labović), nad katerim se ves čas slini Vanja, ki je gej in v katerega je zaljubljena samomorilska stara devica Sonja, ki je k sreči njegova »samo« posvojena sestra.
Režija in dramaturgija Dina Mustafića in Željke Udovičić (pretirano) zvesto sledita tekstu, ki je le mestoma duhovit, sicer pa precej puhel in nezanimiv, in predstavo tako omejita na čisto banaliziranje, plehkost, napihovanje situacij in podrisovanje momentov komičnosti. V to kletko so posledično ujeti tudi igralci, ki v svojih nastopih večinoma delujejo ilustrativno in zlagano; najočitnejši je ta problem pri interpretaciji Ksenije Mišič, a se mu v celoti ne uspe izogniti nihče od nastopajočih. Največ pristnosti in svežine opazimo pri gostujoči igralki Lei Mihevc, ki prepričljivo prikaže naivnost in entuziazem nadobudne igralke Nine, in pri Ani Urbanc kot ekscentrični čistilki in prerokinji Kasandri, ki kljub navidezni »blaznosti« premore največ zdrave pameti, samoironije in le naveličano opazuje velike težave in skrbi svojih delodajalcev.
A če Čehov sentiment in nostalgijo privilegiranega razreda zavije v poetične impresije, obarvane tako s sočutjem kot z bistro prodornostjo, Durangova komedija izpade parodično in kot patetično tarnanje privilegirancev brez občutka za realnost.
Te težave in skrbi močno sovpadajo s temami Treh sester, Češnjevega vrta in Utve, v katerih se stari red umika novemu, aristokracija pa se počasi poslavlja od svojega položaja, izumrlih idealov, mladosti in otroške domačije. A če Čehov sentiment in nostalgijo privilegiranega razreda zavije v poetične impresije, obarvane tako s sočutjem kot z bistro prodornostjo, Durangova komedija izpade parodično in kot patetično tarnanje privilegirancev brez občutka za realnost. Poleg tega na povsem poenostavljen način problematizira generacijski prepad, kar se zgosti v intenzivnem monologu Ostanka v vlogi Vanje. Nekoč so lizali poštne znamke, nova generacija, katere »tipični« predstavnik v predstavi je Špik, pa ne more preživeti minute brez tekstanja in buljenja v ekrane. Monolog prekine metagledališki moment igre v igri, ki se poigrava z uganko Konstantinove eksperimentalne igre, ki jo piše v Utvi. Vanja poskusi ustvariti svojo verzijo in napiše besedilo za molekulo, ki jo Mihevc duhovito odigra. Vseeno pa ta zanimivi nastavek ostane le nastavek, ki se sprevrže v čisto moraliziranje.
Izumetničenost teksta poudarita tudi scenografija Dragutina Broza s plastično trato, projekcijo ribnika (avtor videa Sergej Glažar), stopniščem, ki vodi v prazno, in s premnogimi belo pobarvanimi kosi vrtnega pohištva, ki močno omejujejo vidnost dogajanja iz parterja, ter kostumografija Lea Kulaša, ki poskrbi za (pre)mnoge menjave kostumov, a daje le občutek cenenosti. Pojavijo se tudi glasbeno-plesni vložki (skladateljica Irena Popović, odrski gib Miloš Isailović), na primer džuskanje na rampi neposredno pred publiko in odsekano gibanje Matjašec Rošker pred telefonskim pogovorom, vendar se zdijo nedosledni in kot prazno mašilo za prehod med prizori.
Žanru primerno pa se dobri dve uri komedije končata s čistim srečnim koncem. Vanja, Sonja in Maša ponovno povezani in navdani z novim valom optimizma zapojejo »Here Comes the Sun« Beatlov, občinstvo pa naj bi se spraševalo, ali si briše solze smeha ali žalosti. Ne takšnih ne drugačnih drugih solz nismo dočakali, komercialne uspešnice, ki bi ponudila obrtniško urjenje režiserja in igralcev ter privabila trume novega občinstva v teatre, pa tudi ne. Vanja, Sonja, Maša in Špik je tako komedija, v kateri umanjkata predvsem avtentičnost in vsaj kanček čehovljanskega šarma.