Organizirala sta ga Festival Borštnikovo srečanje in Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, razgrnil pa je precej vprašanj v povezavi gledaliških praks v posameznih državah in aktualnim političnim dogajanjem. Na podlagi premislekov angažiranih domačih in tujih gledaliških teoretikov, raziskovalcev in publicistov različnih generacij je bil namen osvetliti situacijo v Sloveniji in tujini ter s skupnim premislekom vzpostaviti premise za današnji čas.

Gledališče z mečem v roki
V uvodnem govoru je direktorica festivala Alja Predan z minuto molka počastila spomin na nedavno preminulega gledališkega raziskovalca in teoretika Dragana Klaića, ki se je vse življenje zavzemal za družbeno angažirano funkcijo gledališča kot medija. Za tem je vsebinska koordinatorica simpozija Andreja Kopač opredelila idejne zasnove in izhodišča simpozija, moderatorka Katja Praznik pa nakazala potek dogodka. Prva govornica, raziskovalka, publicistka in teoretičarka Andrea Tompa (Madžarska) je svoj prispevek naslovila kot Gledališče z mečem v roki, v katerem je na podlagi konkretnega primera osvetlila imenovanje novega umetniškega direktorja nacionalnega gledališča v Budimpešti, program katerega je bil napisan v jeziku političnega pamfleta ekstremistične desnice in nemudoma objavljen v vseh medijih. Naraščajoči vpliv radikalne desničarske stranke Jobbik v kontekstu nacionalne integracije kaže na neposredno povezavo političnih in gledališčih elit in (ne)moč medijev, ki so proteste na nastalo situacijo preprosto zamolčali. Imenovanje novega direktorja je po besedah Tompe spodbudilo največji škandal na kulturnem področju v zadnjih dvajsetih letih. Največji medijsko-gledališki dogodek, ki se je zgodil v zadnjih dvajsetih letih v Estoniji, je predstavila naslednja govornica, Madli Pesti, raziskovalka in gledališka teoretičarka Univerze v Tartuju.  Dogodek, ki se je zgodil marca 2010, je potekal pod naslovom Unified Estonia; gre za »uprizoritev« nove politične stranke, ki je prevzela diskurz političnega govora. Najavi, da bo v 44 dneh ustanovljena nova stranka, je sledila njena generalna skupščina, ki je potekala v veliki hali, na kateri je prisostvovalo več kot 7000 ljudi. Estonski mediji se novonastali program, sestavljen iz populističnih obljub, izdatno podprli. Zasedanje nove stranke (za katero se je vedelo, da gre za gledališko akcijo) je spremljala sublimna in hkrati populistična parola: Svobodni ste (You are free), da izberete, kogar želite. Tretja govornica, publicistka Katja Čičigoj je spregovorila o potencialni fašistoidnosti (zgolj) smeha, v kateri je razgrnila subtilne razsežnosti lahkotnosti smeha, ki izhaja iz njegove neznosnosti, ki se izogiba kakršnimkoli družbenim neskladjem. Smeh je, kakor pravi Čičigoj, vsakič »smeh skupine«, ki mora odgovarjati določenim funkcijam družbenega življenja in je sestavni del distribucije čutnega. Funkcija smeha je tako vselej funkcija estetike in politike, ki kot homeopatsko doziranje avto-kritike izničuje logiko avto-kritike same. Gledališče v tem kontekstu postaja hobi levice, namenjene intelektualnim elitam, medtem ko smeh postaja širši družbeni simptom – ki med drugim poteka kot popolnoma komercializirana gledališka produkcija.

Čto delat? (Kaj narediti?)
Drugi del simpozija je začel teoretik in raziskovalec Primož Krašovec, ki je svoj prispevek zastavil kot teoretsko podprto »demistifikacijo« fašizma kot političnega in zgodovinskega koncepta, kar je orisal v krajšem pregledu. Fašizem je zanj kot politični koncept veliko manj precizen in artikuliran od komunizma, pravzaprav se kaže kot njegovo popolno nasprotje, medtem ko je liberalizem zgolj njegov drugi pol. V drugem delu razprave se je osredotočil na delavsko vprašanje in odsotnost levice v smislu izpolnjevanja osnovnih socialnih in političnih pogojev. Srž današnje »krize« tako ni inflacija, temveč posredni učinki omejevanja inflacije, pri čemer je najpomembnejši pomen vzpona fašizma kapitalistična kriza in drugi pojavi, ki se kažejo kot anti-intelektualistična družbena klima, ki zavrača vse, kar ne proizvaja presežne vrednosti, kar ni družbeno produktivno, v polje česar spada na primer področje visokega šolstva in tudi kultura. Naslednji govorec, hrvaški gledališki kritik in publicist Igor Ružić, na začetku opredeli idejo »svobodne družbe« kot temeljno idejo, v okviru katere vse vodi k institucionalizaciji in posledično k političnemu nadzoru. Vprašanje kadrovanja direktorjev gledaliških institucij je tako prvovrstno politično vprašanje, zato je po mnenju Ružića gledališče danes v temelju kastrirano. Meni, da bi morali vsa gledališča v smislu financiranja popolnoma izvzeti iz področja politike. Primer javne demonstracije izpostavi kot primer najbolj »neodvisne« gledališke predstave in zaključi retorično: »Ali lahko pričakujemo spremembe, ali pa je vse le igra spreminjanja sveta?« Kot zadnji govorec simpozija je nastopil doktor socioloških znanosti, teoretik ideologije in diskurzov ter prevajalec Rastko Močnik. »Niti levo, niti desno, ampak boljše!« omeni kot eno od parol, in že na začetku izpostavi, da pri vprašanju fašizma ne gre toliko za vprašanje levice ali desnice, ampak za vprašanje bizarne psevdo-fašistične artikulacije, ki ga vidi bodisi v obliki formalističnega kompromisa, bodisi v nacionalizmu kot nekakšnemu podpornemu diskurzu za pridobitev množic s strani kapitala. Ob tem razkriva fenomen »rdečih direktorjev«,  ki v takšni igri sodelujejo ne v smislu menedžeriranja, temveč v množični organizaciji socialnega miru. V interesu izgraditve kapitalu prijaznega okolja se tako briše nacionalna država in postavlja vprašanje: »Kdo ima rešitev?« V tem kontekstu je potekala tudi razprava; in sicer, kako preseči razpoko med idejami in koncepti na eni strani in njihovo implementacijo na drugi. »Ne gre zato, da ne bi imeli idej, le da nas v njihovi izvedbi vedno nekdo preprečuje; (represivni organi na primer) in da ob tem nimamo nikakršnih vzvodov moči, zaključuje Krašovec.

Simpozij Koliko politike, koliko fašizma je razprl precej tem in vprašanj; denimo glede konteksta gledališkega medija, področja njegove aktualizacije (in kastracije) ter nenazadnje na širšo, teoretsko in zgodovinsko podprto artikulacijo fašizma kot stanja ultimativnega anti-intelektualizma in zahteve po nenehnem proizvajanju presežne vrednosti, v katerem ni mesta za kulturo in umetnost.