Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 4. 2012

Ponavljajoča realnost

Med besedilom in uprizoritvijo: Liferanti.
foto Urška Boljkovac
foto Urška Boljkovac
foto Urška Boljkovac

Igrajo: Arna Hadžialjević, Maja Nemec/Vesna Vončina (alternacija), Luka Cimprič in Peter Harl
Režiser: Miha Nemec
Dramaturg: Nejc Valenti
Produkcija: Gledališče Glej
Koprodukcija: SNG Nova Gorica, KD TNK in VŠU Nova Gorica.

***
Tekstualnosti Liferantov praktično ni moč obravnavati brez njene uprizoritve. Predvsem zato, ker je besedilo nastajalo vzporedno z uprizoritvijo, torej z neposrednim prenosom na gledališke deske. Avtorja teksta Miha Nemec in Nejc Valenti sta namreč hkrati tudi režiserja in dramaturga uprizoritve. Liferante ustvarita po motivih dopisovanj med Franom Milčinskim (Človek Intendant) in Etbinom Kristanom (Človek Literat), objavljenih v časniku Slovenski narod okoli leta 1900, ki ga podkrepita z dramskimi besedili Zbrani spisi, Cigani Frana Milčinskega ter Voljo Etbina Kristana kot tudi zgodbo Marije Nablocke po spominu Mirka Mahniča.

Dvodelno strukturo, v sestavi Veliki Poč in Gospa iz Astrahana, povezuje krovna tema gledališča oziroma govor o gledališču v gledališču. Diferenca v strukturi se razpira na zunaj (v dveh samostojnih zgodbah) kot tudi na znotraj (motivno in slogovno). Takšna struktura omogoča ugledati Liferante kot samostojni entiteti ali kot celoto, pri čemer se problemski zastavek ne izgubi.

xxxxx

Veliki poč na formalni ravni pritiče »ne več dramskim« besedilom (Poschmann). Zaznamuje ga citatnost, vpisana v nekakšnem nedramskem tkanju monoloških form, med katerimi se »dialoški tok« med glavnima protagonistoma, Človekom Literatom in Človekom Intendantom, vzpostavi šele posredno skozi vpeljavo zunanjega elementa, lika Človek Arna Hadžialjević. Replike v besedilu pa skladno s tem praktično umanjkajo.

Gospa iz Astrahana se od Velikega poča loči tudi po formalni plati. Bistvene postaje igralčinega življenja, vpisane skozi niz igralčinih izjav, so posredovane z izmeničnimi dvojezičnimi napisi (v ruskem in slovenskem jeziku). V središču le-teh je tragični patos »velike« igralke, ki svoj realni obraz razkriva počasi s pomočjo zunanje spodbude Človeka Občudovalca. Človek Občudovalec v besedilu nastopi kot osrednji komentator, kontekstualizator in iskalec razpok idealizirajoče se avtobiografije Marije Nablocke. »ČO: Lipah! Lipah! Lipah! Fran Lipah! /.../ Kot sem domneva, vrnila se je k Lipahu! Vse je do pike premislila! (Naježi se). Izpovedala bo del svoje bridkosti!« Omenjena struktura tako sloni na dolgih, opisnih didaskalijah, ki se podaljšujejo v komentatorsko vlogo Človeka Občudovalca.

Komentarsko vlogo lahko pripišemo Liferantom v celoti. Na svež in lahkoten način nam razprejo drobec slovenske zgodovine in jo hkrati presežejo. Pokažejo namreč, da je konkretizacija primerov iz slovenske zgodovine le način soočanja z večnimi in nesprejemljivimi atributi gledališke umetnosti. Na eni strani nikdar rešeno vprašanje funkcije, vpisane v sobivanje različnih pogledov (impersoniranih v Človeku Intendantu kot zagovorniku zabavljaške in terapevtske funkcije gledališča in Človeku Literatu kot zagovorniku vzgojne in izobraževalne funkcije gledališča) ter na drugi diskrepanca med podobo, ustvarjeno skozi postopek mitologizacije (zvezdništva) in realnostjo, ki se vpisuje v minljivost igralske prakse. Omenjeno napeljuje, da namesto psihološko polnih oseb v Liferantih nastopajo tipizirani liki (Človek Literat, Človek Igralka ...). Prav tako pa s splošnejšim določevanjem interna, singularna zgodovinska dogodka spretno preneseta na raven širše (večne) simbolne forme. Simbolna forma določa posameznikovo pozicijo, oziroma kot ugotavlja Foucault, obstaja tesna zveza med institucijo (v najširšem pomenu besede) in diskurzivnostjo. Transparentno jo uprizorita Človek Intendant in Človek Literat v spopadu, ki je postavljen v središče Velikega poča.

Spopad je strukturiran po vzoru televizijskih soočenj. Človek A. H. je postavljen v vlogo »moderatorja« in »mediatorja«. Namesto tkanja smisla in vezi v nizu argumentov »sogovornikov« monološke pasuse govorcev prekinja z reklamnimi sporočili in senzacionalnimi novicami. Njihova generičnost in absurdnost v oči zbode šele v zapisani obliki (razberljivi že iz naslovov: »Kosilo in večerja«, »Prepir v cerkvi«, »Iz strahu pred kaznijo«, »Kokoš ustrelil« ...), medtem ko njihovo izpraznjenost prepoznavamo v sami igri ČAH. Ta je kompulzivna, gestikulativno pretirana. Govori v pospešenem tempu, ki mu skorajda ni moč docela slediti, saj izgovorjeno prekinja s komentarji in zamrznitvami. Vloga ČAH vnaša v uprizoritev (in besedilo) dinamiko, razbija predstavitveno formo »govorcev«, s katero se precizira nezmožnost in nepripravljenost dialoga med različnimi pozicijami. Te se gibljejo na skrajnih robovih diametralnega nasprotja, ki ju avtorja še dodatno začinita. Diskurzivnost je zato ironično privzdignjena in podana v komično stiliziranem jezikovnem slogu. Na eni strani elitistična dikcija Človeka Literata, na drugi spolitiziran (izpraznjen) »blebet« avtokratskega Človeka Intendanta.

Različnost njunih pozicij se vzpostavlja tudi v količini »prisvojenega teritorija«. Človek Intendant s svojimi dolgimi monološkimi pasusi preglasi Človeka Literata. Razkriva moč birokratskega ustroja, vpisanega v (kulturni) politiki brez jasne vizije (ponavljajoča referencialnost ČI na statistične podatke) in njeno prizadevanje po vpeljavi tržne logike na področje umetnosti. Na drugi strani »svobodi« in lepoti duha zvest Človek Literat, večni iskalec novih estetskih in formalnih form. Pred očmi se nam izrisuje znana diskrepanca med predstavniki neodvisnih organizacij in predstavniki institucij. Moč ČI razbiramo v pokroviteljskih izjavah, s katerimi pristopa k ČL: »Intendacija nadalje smatra za svojo dolžnost opozoriti na okoliščine, da pri našem sedanjem občinstvu narboljše uspevajo drame v obliki narodnih iger s petjem. Od pisateljev pa nikakor ne zahteva, naj pišejo igre po vzoru »Treh parov čevljev«, marveč intendacija bi jim nasvetovala, naj pišejo le prav dobre narodne igre, tako dobre, kakor jim jih le dopušča njih lastni »notranji impulz«.«

Kakšen impulz dejansko vleče Literata, nam poskuša prikazati Človek Literat. Svojo vero v Umetnost in Ljudstvo poda v dolgem monologu, v katerem si prisluži tudi naklonjenost ČAH. Prepričan je, da bo »Veliki Publikom«, ki ga neposredno nagovarja, sam odločil v prid umetnosti za umetnost in »oplemenjevanje onih, ki jo uživajo«. Vendar pa je, kot se pokaže, omenjena pozicija, osnovana na podlagi zaprtih in relativno majhnih družbenih sredin, zgrešena, saj je glas ljudstva pogojen s kulturno zgodovino nekega naroda. Problem funkcije gledališča, se izkaže, leži na strukturni ravni. Umetnost je v očeh politikov razumljena na dveh nivojih: na eni strani »visoka umetnost« kot ostanek buržuazne ideologije, na drugi »popularna« in komercialna kultura, usmerjena k dobičku. Odnos, ki ga zavzameta avtorja, je sicer prepoznaven, vendar nikdar moralizirajoč. Raje drsi med nizanjem argumentov, ki jih zaostruje in parodira pri obeh likih. Intendanta transformira v hropečega prasca, Literata smeši v naivni, vzvišeni drži. Tudi Človek Arna Hadžialjević zavzame jasno pozicijo do problematike. Naklonjenost Človeku Literatu (oziroma drži, ki jo zastopa) je prisotna na dveh ravneh; neposredno s posegi v besedo ČI (prekinja ga z oglasnimi sporočili) in posredno z obrazno mimiko (»navdušeno stremi v ČL«). Gledalca spodbuja tudi s kratkim uvodnim in zaključnim songom: Viva alternativa!, ki gledalcu (ne pa tudi bralcu) še dolgo odzvanja v ušesih.

Drugi del uprizoritve Gospa iz Astrahana v središče postavlja zgodbo ruske igralke Marije Nablocke, nastale po zapisu Mirka Mahniča. Konkretizacija zgodbe, pripete na zgodovinski, mitologiziran spomin, je v predstavi dekonstruirana in demitologizirana. Človek Igralka se nam predstavi v dveh fazah svojega življenja. Njena mladostna leta, povezana z imigracijo v Ljubljano, so podana v okruških igralčinih spominov, uprizorjenih s pomočjo projiciranih napisov. Posamični, zapisani spomini so prepolni nostalgije, patetike in anahronizma. Prehod v igralčino drugo življenjsko fazo (starost) najavi vstop Človeka Občudovalca. Njegova prva replika oriše realno sliko igralčinega življenja in napove njen bridki konec: »Deževalo je, žalostno je bilo, vlažno.« Igralka, ki v prvem delu grenkost življenja prekriva z idealiziranjem, v drugem počasi odlaga masko. Mit o Veliki Igralki nam pred očmi razpada in se razblinja. Iz pogorišča pa vzklijejo padci, poniževanja in razočaranja. »Kritiki črnijo njen ruski akcent«, izguba ljubljenih se nadaljuje v spodletelo ljubezensko zvezo.« Uvodna »slika« se spreobrne v svoje nasprotje. Zgodbe s srečnim koncem so možne le v romanih.

Za razliko od stilsko izpiljenega jezika v Velikem poču Gospa iz Astrahana na jezikovni in stilistični ravni ne izstopa. Ruski naglas Človeka Igralke, ki bi omogočil jezikovno in stilsko preigravanje, ostaja na ravni zastavka, zapisanega v didaskaliji. Zastavek zaživi šele v uprizoritvi, v izjemni interpretaciji Maje Nemec. Liferante lahko prebiramo kot izvirno besedilo, vendar njihova odličnost leži predvsem v uprizoritvi.

Uprizoritev Liferanti odlikujeta konsekventna izpeljava in izjemna svežina. Časovno oddaljenost ustvarjalca očrtata z vpeljavo elementov iz ekspresionističnega nemega filma dvajsetih let. Pretirana maska, črno-bela kostumografija in scenografija se dopisujejo z glasbo v živo in mednapisi. Igra je karikirana in popačena, jezik pa izvrstno izpisan, stilistično dodelan in avtentično arhaičen. Način izbora gledaliških sredstev, ki gledalcu omogočajo vzpostavitev potrebne distance, skozi katero ugleda aktualnost in relevantnost obravnavane topike, je premišljen in izviren. Kontinuiran razvoj družbe se izkaže za farso, nam skozi plastičen prikaz sporočajo Liferanti.

TSD

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 4. 2012
Pravica slovenskega naroda do koreografij po lastnem izboru
Jasmina Založnik, SiGledal, 4. 5. 2012
Hlapci hlapcev
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 3. 2013
Dober humor ti spodmakne tla pod nogami