Žiga Divjak že vrsto let ustvarja družbeno angažirane predstave, predvsem na temo okoljevarstva ter migracij, ki so vedno posledica temeljite raziskave in so osnovane na dejstvih. Ustvarja v tandemu s Katarino Morano, po izobrazbi filmsko režiserko, ki pa z njim sodeluje kot dramaturginja. Že za svojo prvo profesionalno produkcijo je prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo predstave Človek, ki je gledal svet (Slovensko mladinsko gledališče, 2017), sledile so ji še druge, med njimi lahko izpostavimo Gejm (Slovensko mladinsko gledališče, 2020), ki je prejela kar sedem različnih nagrad, tudi za režijo ter dramaturgijo, pod katero se je podpisala Katarina Morano, tudi večkratna prejemnica Borštnikovih nagrad in večkratna nominiranka za nagrado Slavka Gruma. Letos sta se spoprijela z že dolgo perečo tematiko cementarne Salonit Anhovo (danes Alpacem Cement).

Žiga Divjak v gledališkem dogodku vidi nekaj, kar lahko prispeva k dobrobiti človeka v današnjem času pomanjkanja povezovanja. Biti v prostoru z različnimi ljudmi, neznanci, zaznavati tudi njihove odzive na skupaj ogledano vsebino, je po njegovem mnenju lahko protiutež današnjemu svetu, kjer »večino realnosti doživljamo preko ekranov z vsebinami, ki so prek algoritmov ustvarjene posebej za nas,« pravi. Skupaj z njim vstopamo v gledališko dvorano v veri, »da se bomo tako v tem svetu vse večje izoliranosti počutili malo manj osamljeni,« zaključi.

Kaj se te je pri ustvarjanju te predstave najbolj dotaknilo?

Tega je tako veliko, da sploh ne zmorem odgovoriti na to vprašanje. Vse te tragične zgodbe, bolezni, popolnoma nepotrebne prezgodnje smrti, sprenevedanje odločevalcev, zavajanje industrije, strahopetnost in neodločnost države … Seznam tega, kar se me je dotaknilo ali razjezilo, je res dolg. Lahko bi izpostavil pogum in vztrajnost posameznikov, ki so že v času azbestne proizvodnje vztrajali, da je azbest škodljiv, tudi če so jih vodilni prepričevali, da temu ni tako, da pretiravajo, da pljuvajo v lastno skledo … Kasneje se je seveda izkazalo, da imajo prav. Po drugi strani pa so me najbolj razjezile grožnje z odškodninami, ki jih je v Salonitovem imenu pošiljala odvetniška pisarna Zidar Klemenčič. Ti dopisi so popolnoma brezčutno targetirali ljudi, ki so bolni, ki so zaradi azbesta izgubili ljubljene, ki so jim v preteklosti lagali, jih zavajali, ignorirali in ki so sedaj izražali skrb, da se pri sosežigu zgodba morda ponavlja, ali še huje, ker so zgolj izrazili svoj občutek nemoči.

Prosim, če lahko na kratko opišeš proces ustvarjanja snovalne predstave.

Gledališki procesi so za obravnavo takšnih tem, kot je Anhovo, izjemno kratki. Imeli smo veliko srečo, da sta se procesu pridružili Jasmina Jerant in Monika Weiss, ki to tematiko poglobljeno spremljata že dalj časa. Jasmina je v svoji knjigi zelo natančno popisala tegobe in boje krajanov Anhovega in okolice, Monika pa že leta sistematično pokriva okoljske boje, pritiske industrije in neodzivnost države. Povezali smo se z društvom EKO Anhovo in dolina Soče, ki so nas zelo lepo sprejeli in z nami delili svoje izkušnje, svoje življenjske zgodbe. Srečali smo se z novinarko Mojco Dumančič, ki je o tematiki Salonita ustvarila že dva dosjeja za RTV in je bila ena prvih, ki je to tematiko sistematično pokrivala. Prvi del procesa je bil tako bolj namenjen raziskovanju in spoznavanju problematike, sedaj pa se v drugem delu ukvarjamo s tem, kako to spraviti v ustrezno gledališko formo. 

Gojiš prepričanje, da se lahko ljudi najbolj dotaknemo z resničnimi, celo lokalnimi zgodbami?

Pri snovanju predstav pogosto uporabljam realne dogodke, dokumente, pričanja … Verjamem, da je predstava zaradi te neposrednosti in avtentičnosti materiala lahko bolj v stiku s trenutkom, v katerem živimo, kot dramska besedila, ki sledijo drugačni logiki. Neposreden stik s trenutkom, v katerem živimo, in avtentičnost materiala sta nekaj, kar me v ustvarjanju najbolj privlači. A to so zgolj potenciali, vsaka oblika ustvarjanja jih ima – ali bodo tudi uspešno izpeljani, pa je drugo vprašanje. Dokumentarnost sama po sebi še ne nosi dodatne vrednosti zgolj zaradi svoje specifike. Sam nerad uporabljamo termin dokumentarno gledališče, ker se mi zdi, da to omeji način dojemanja tudi pri ustvarjanju predstave. Jaz predvsem želim delati gledališče, ki me zanima: torej gledališče, ki nagovarja nek trenutek, v katerem živimo, in občutja, ki jih imamo. Včasih to naredimo skozi fiktivno zgodbo, drugič pa bolj neposredno, »dokumentarno«. Sicer pa je zgodba o Anhovem vse prej kot le lokalna zgodba. V sebi vsebuje toliko simptomov današnjega časa, da je že skoraj boleče univerzalna. Marsikaj, kar se je in se še dogaja v tej dolini, se tiče tudi nas, ki ne živimo v neposredni bližini. Že to, da si državljan države, ki krvavi v želji po napredku ter industrializaciji in ki se tako mačehovsko obnaša do te, kot radi rečemo, idilične doline, ki je plačala že res prevelik davek, je dovolj, da se te zgodba tiče. Da ne rečem, kako tragične so usode ljudi iz teh krajev – in biti moraš res zelo poseben človek, da se te ne dotaknejo. 

Kaj pa se ti zdi, da je tisto najbolj bistveno, na kar mora ustvarjalec tovrstnega snovanja predstave paziti?

Kadar sem se ukvarjal s tematikami, ki so tragične v svoji dokumentarnosti, me je vodilo načelo, da poskušam stvari ne delati še bolj dramatičnih, kot so. Velikokrat smo v gledališču v obratnem postopku, dramo iščemo tam, kjer je je manj, tukaj pa je občasno ravno obratno. Pomembno nam je, da zgodba ne spregovori skozi svojo spektakelsko dimenzijo, temveč skozi dimenzijo njene pojavnosti v vsakdanjem življenju. Ob množici neposrednega (da ne rečem spektakularnega) nasilja, ki smo mu priča v zadnjem času, lahko ob milijonih novic hitro spregledamo počasno nasilje, ki je tako zažrto v sistem, v katerem živimo. To je za razliko od bombnih eksplozij manj opazno, manj prezentno, manj neposredno, to nasilje deluje skozi čas in ga je težko opaziti v nekem specifičnem trenutku, njegove posledice postanejo vidne šele čez čas. Korak po korak, malo po malo, to nasilje jemlje življenjske pogoje vsem bitjem, ki so ga deležne. Pa naj bodo to albatrosi, ki jedo plastiko namesto rib, drevesa, ki se sušijo zaradi višanja temperature, ali ljudje, ki so izpostavljeni strupom … To nasilje je neposredno povezano z okoljsko krizo, v kateri živimo, in z nenehnim imperativom gospodarske rasti ter proizvajanja dobička. Na te narative smo tako navajeni, tako smo jih že ponotranjili, da določene oblike nasilja sprejmemo kot nujno dejstvo, kot nekaj, brez česar ne gre, kot ceno našega obstoja. Vseeno sem prepričan, da človeštvo zmore tudi drugače. Ni nam treba slepo slediti narativu, da tako pač je, da se drugače ne da. Trenutna ureditev koristi bogati peščici, vse več pa nas je ujetih v neko čudno kombinacijo prekarnosti in potrošništva.

Najbolj me zanima, kako v publiki vzpostaviti trenutek, ko vsi spoznamo, da se nas neka konkretna zgodba na tak ali drugačen način tiče – če ne neposredno, pa vsaj posredno. Da si ne želimo biti soudeleženci v napačnih odločitvah, ki jih država ali določena skupnost nenazadnje izvaja tudi v našem imenu. Tako da je to en poskus krika: »Ne v našem imenu!«

Si že kdaj pomislil, da bi povabil na predstavo kakšnega od naših politikov, mogoče direktorja kakšne ustanove?

Seveda so to pomembni faktorji in po mojem je nujno, da se na njih vrši pritisk, ampak v predstavah me bolj zanima moč in pozicija nas, navadnih ljudi, ki se včasih ne zavedamo, da imamo večjo moč. Neprestano se nas prepričuje, da en posameznik ne more nič. In mislim, da so te predstave poskus presegati ta občutek ali vsaj tematizirati občutek nemoči – in če nam le uspe, mogoče prebudimo željo, da bi se iz primeža nemoči izvili. Boriti se moramo za svoj glas, za to, da se stvari ne dogajajo v našem imenu, medtem ko mi molčimo in mislimo, da ne moremo nič narediti.

Torej verjameš, da ima umetnost in gledališče moč ozaveščanja ljudi ali pa mogoče celo vplivanja na neke družbene spremembe?

Kadar govorimo o angažirani, politični ali dokumentarni umetnosti, se pogosto ulovimo v zanko, da njeno vrednost presojamo skozi »realni« učinek, ki ga bo tako delo imelo v družbi. Pogosto se pojavijo vprašanja: Kaj pa je to spremenilo? Koga je to spremenilo? To nagovarja samo že prepričane itd. Gre za nerealna pričakovanja, ki poskušajo odvzeti relevantnost določenemu načinu ustvarjanja in pri tem zgrešijo bistvo. Kaj pa, če se tovrstna umetnost v svojem bistvu ne razlikuje toliko od tega, kar sicer razumemo kot klasično umetnost? Kaj če se tovrstna umetnost zgolj poskuša prilagoditi, približati našemu čustvovanju, našim mentalnim svetovom, ki so zaradi nenehne informiranosti, vpetosti v globalne tokove in usodnosti kriz, v katerih smo se znašli, preprosto drugačni? Kaj če se je naše čustvovanje toliko spremenilo, da so konkretni politični problemi del našega intimnega čustvovanja? Morda torej potrebujemo umetnost, ki ne nagovarja zgolj večnih tem življenja in smrti, ljubezni, izdaje … ampak umetnost, ki spregovori tudi o vseh konkretnostih in kontradiktornostih življenja v sodobni družbi. Ali bo kaj spremenila? Ne vem. Želim si, da bi, kot si tudi želim, da bi se svet spremenil, a njeno vrednost in pomembnost ne morem presojati na podlagi dosežene spremembe. To bi pomenilo, da bi nehal verjeti v umetnost. 

Opazimo lahko propagando, ki pritiska na vest posameznika ter apelira, da mora biti ekološko ozaveščen potrošnik, veliko manj pa je poudarka na tem, kako ti ekološko sporni proizvodi sploh pridejo do potrošnika. (Vemo, da obstajajo načini izdelave plastiki podobne mase iz biorazgradljivih materialov.)

Če pogledamo, recimo, reklamne kampanje, se mi zdi, da bomo na veliki večini produktov našli napise: Bodi sprememba, Zelo trajnostno, Ker ti je mar … To ustvarja občutek krivde pri potrošniku, kar povzroči, da kupujemo stvari, za katere mislimo, da bodo ta občutek krivde malenkost olajšale ali zmanjšale. A to je ujetost v nekaj, kar ne prinaša nobene spremembe. Seveda mislim, da je pomembno, da kot posamezniki naredimo vse, kar lahko: poskušamo svoja življenja preusmeri tako, da bi bila čim bolj trajnostno naravnana, se poskušamo iz tega primeža potrošništva nekako izkopati.

Ampak to ne bo spremenilo stvari do te mere, da bi lahko doživeli neke smiselne in ključne spremembe, ker je še zmeraj vse podrejeno temu, da se proizvaja profit. Če pogledamo zgolj primer, koliko nepotrebne plastične embalaže je v trgovini samo zaradi tega, da se lahko hrano proizvaja tam, kjer je ceneje, in zmanjša število ljudi, ki bi bili vključeni to verigo. In da je v trgovinah vedno manj trgovk in trgovcev ter si lahko skoraj vse postrežeš sam. Vse to bi lahko bilo drugače organizirano. Ni res, da se stvari ne bi mogle spremeniti, če bi bil imperativ in nek družbeni konsenz drugačen. Skrajni čas je torej, da začnemo graditi in zahtevati družbeno ureditev, ki v središče svojega obstoja ne bo postavljala dobička, ampak tisto, kar je dobro za naš planet in za vsa bitja, ki ga naseljujejo.

Nekateri mediji opozarjajo, da zelena politika ni vedno tako zelena, kot se prikazuje in se za njo lahko spet skriva profit. Poznamo tudi futuristična umetniška dela, ki prikazujejo, do kakšnih ekstremov nas lahko pripelje skrajna zelena politika. Do popolne osebne nesvobode in celo prepovedi vstopa v naravo, stika z njo.

Prepričanje, da nas bo tehnologija v taki ali drugačni obliki rešila, je samo nadaljevanje te iste logike, ki temelji na gospodarski rasti in proizvajanju dobička. Ta želi za vso destruktivnost, ki je sestavni del sistema, v katerem živimo, iznajti neko tehnološko rešitev, ki bo ta problem minimalizirala ali razrešila. Pogosto pa celo fantazmično, skoraj religiozno, stavi, da se bo rešitev pojavila tam nekje v prihodnosti, da nam ni treba skrbeti za uničevanje planeta, ker bomo že iznašli tehnologijo, ki bo to premagala. Pomirja nas, da ni treba ničesar spremeniti. Človek je kot bitje popolnoma nebogljen brez drugih bitij, s katerimi si deli ta svet. Veliko bolj smiselna je pot vzdrževanja delujočih medvrstnih povezav, ki omogočajo življenje na tem planetu, kakor pa upati na tehnologijo kot rešiteljico. Trenutna urejenost sveta vodi v neizogibno krizo, njene dele že nekaj časa spremljamo in ob nastanku krizne situacije se odpre polje za različne, še do včeraj nezamisljive politike, ki naj bi določeno krizo reševale. Trenutno smo s strani bolj desno usmerjene politike še zmeraj v polju zanikanja tega problema. Hitro bo prišlo do situacije, ko se bo poskušalo ta problem reševati tako, da bo še več zapiranja mej in poskušanja ustvarjanja nekih majhnih rajev na račun devastacije nekje drugje. To že živimo. Tako da je seveda treba biti ves čas pozoren, kaj določene politike zares pomenijo, za kaj si prizadevajo in proti čemu so. Sam pa se ne posvečam nekim distopičnim vizijam sveta, distopijo že živimo – namesto opuščanja fosilnih goriv množično kupujemo orožje in že več kot leto in pol živimo ob dejstvu, da se v Gazi dnevno vrši genocid. 

Naletimo na ljudi, ki so prepričani, da je situacija v svetu tako brezupna, da vanj ne želijo več rojevati otrok. Takšnega pesimizma pa v vaših predstavah vendarle ni zaznati.

Bivamo v nekem trenutku, ko moramo zbrati moč, da izstopimo iz polarnosti, optimizma, pesimizma, ker se mi zdi, da ne eno ne drugo zame ne ponuja nekega smiselnega odgovora na ta trenutek. Pesimizem nas lahko vodi v nihilistično pozicijo, kjer začnemo razmišljati samo še o lastnemu užitku – imejmo se fajn, dokler še traja – in tako ne prevzemamo več nobene odgovornosti za to, kam stvari vodijo. Pretiran optimizem nas lahko uspava in začnemo verjeti, da nas bo tehnologija rešila ali da bo prišel odrešitelj z neko genialno idejo, ki nas bo rešila. Sam vidim rešitev v tem, da končno začnemo v našo perspektivo vključevati tudi svet drugih bitij, brez katerih sploh ne bi mogli obstajati. Ta druga bitja si absolutno zaslužijo in imajo vso pravico do prostora na tem svetu in do možnosti življenja na tem planetu. Trenutno pa še zmeraj živimo v prepričanju, da je vse, kar šteje, le človeška zgodba in vse, kar nas obdaja, je tu zato, da podpre to zgodbo – in to je edina relevantna in smiselna perspektiva. Prepričan sem, da bi v trenutku, ko bi razprli senzibilnosti za druga bitja in za njihovo narativo, njihovo perspektivo, stvari, ki se nam zdaj morda zdijo samoumevne, naenkrat postale silno problematične. To je nek miselni preskok, ki nas lahko vodi ob razmisleku, kako misliti prihodnost.

Kaj torej misliš o znanem Tolstojevem stavku: »Dokler bodo na svetu klavnice, bodo tudi vojne.«?

Že samo dejstvo, da si moramo za otroke izmišljevati, od kod prihaja to, kar je na naših krožnikih, ker bi jih resnica prizadela in jih poskušamo pri tem zaščititi, nam pove, da z nečim nismo v stiku. Če smo sposobni kot družba postati apatični do strašnega nasilja, ki ga izvajamo nad živalmi, potem me ne preseneča, da postopoma postajamo tudi apatični do nasilja, ki ga izvajamo nad drugimi ljudmi. Kot civilizacija dopuščamo, da se genocid dogaja pred našimi očmi. Mislil bi si, da je človeštvo takšne politike že preseglo. To pa kar traja in traja, svet pasivno gleda in daje signale, da je to očitno legitimno delovanje. Vsi mi smo lahko jutri žrtve teh istih uničujočih politik in svet se očitno ne bo zganil, da bi to preprečil. Kar je zelo temačna perspektiva.

Bi morda bralcem želel sporočiti še kaj v zvezi z ustvarjanjem predstave Anhovo?

Na začetku sva se s Katarino spraševala, zakaj o tej zgodbi govoriva midva, ki nisva iz teh krajev, potem pa sva sčasoma spoznala, da nama ta pozicija nevpletenosti ponuja specifično perspektivo. Žalosti me ta načrtna razdvojenost, ki je prisotna v dolini. Okoljske boje se velikokrat poskuša reducirati na vprašanje: ali ekologija ali službe. Mislim, da je to narobe postavljeno vprašanje, ki ne načenja bistva. Če ne bi bil interes zgolj proizvajanje dobička in bogatenje že bogatih, potem se ti dve stvari ne bi izključevali, ne bi bili v konfliktu. Sprememba je nujna, če sploh hočemo imeti prihodnost. Brez prihodnosti nam tudi službe ne bodo prav nič pomagale. Način življenja na »razvitem« zahodu je uničujoč tako do okolja kot do ljudi. Mislim pa, da če bi imeli ljudje občutek, da so neke spremembe smiselne, da zares naslavljajo krizo, v kateri se nahajamo, bi se bili pripravljeni marsičemu odpovedati. Seveda je za vsakega njegova služba – in to, da lahko preživi sebe in svojo družino – ključnega pomena in stiske, ki nastopijo, če to izgubi, so seveda grozljive. Ampak ne more biti opravičilo za to, da milijoni odtekajo v tujino, tu pa se bolno okolje še dodatno zastruplja, narava uničuje, hribe izkopava, drobtinice, ki so namenjene plačam, pa predstavlja kot ne vem kakšno pridobitev za to okolje. 

Tematike vaših predstav se večinoma dotikajo okoljevarstva in tudi migracij. Je še kakšno področje, ki ga doslej niste uspeli obdelati, pa bi si želeli?

Osnovni motiv vseh teh predstav je naša bizarna ujetost v preplet prekarnosti in potrošništva, kjer generiramo neko zelo destruktivno pozicijo do sveta. Mislim, da je ta preplet, kar me vedno znova sili v gledališko raziskovanje. V zadnjem času pa tudi prebujanje zavesti, za perspektivo drugih bitij, s katerimi si delimo svet in do katerih smo strašno ignorantski.

Kako se sicer počutiš na Goriškem, v tem okolju, naravi, med ljudmi?

Ljudje iz Anhovega so izjemna inspiracija predanosti, vztrajnosti v boju. Vsi, ki sem jih spoznal, so res krasni ljudje. Mislim, da so to ljudje, ki dajejo upanje, da so na tem svetu tudi borci, ki si srčno prizadevajo za to, da bi naš svet bil malo lepši. Je pa dejstvo, da sedaj zaradi vsega pridobljenega znanja drugače gledam na Sočo nižje od Deskel. Mislim, da sem s tem sedaj za zmeraj zaznamovan. Ko izveš, kaj se skriva za tem, težko zgolj uživaš v neki lepoti.

Povezava: PDF gledališkega lista