Kaj je osnovna misel, ki vas je gnala pri ustvarjanju predstave?

LADA: Gre za potovanje skozi časovne okvire, pa tudi za iskanje tistega, kar jim ne pripada. Predstava omogoča menjavanje fokusa – pogled na celoto in hkrati na posamezen lik, pri čemer sta kolektivna in individualna prisotnost enako pomembni. Izvedba se zato ne opira na hierarhijo, temveč se gradi skozi sočasno prisotnost elementov: scenografije, rekvizitov, situacije in detajlov telesa. 

MILAN: V zvezi s tehnologijo in spremembami, ki jih ta prinaša, je bilo vedno veliko upov, fantazij in strahov, vendar to za današnji čas velja bolj kot kadarkoli prej. Danes živimo v senci t. i. AI mehurčka, čigar prihod so zaznamovale velike spremembe tako na področju kulture kot tudi ekonomije. Naša predstava se ukvarja prav s temi močnimi (in nasprotujočimi si) občutji, ki jih prebuja situacija, v kateri se nahajamo. Na formalni ravni nas je zanimalo raziskovanje spremembe registra, v katerem občinstvo gleda gledališče. Naša želja je bila, da skupaj z ansamblom SNG Nova Gorica ustvarimo predstavo, ki bi en družbenopolitični problem obravnavala koreografsko – brez velikih dramskih situacij.

URŠKA: Gledalec je povabljen, da ne rečem prisiljen, da začne gledati in si zadevo osmisli po svoje. Ko se zdaj že bližamo temu, da stvari sedajo na svoje mesto, se mi zdi, da smo igralci in ostali, ki se nam pridružijo na odru (scenski delavci, šepetalka), skupaj s sceno ter rekviziti neločljiv živ organizem, odvisen drug od drugega. 

Kako ste iz osnovne misli, ki vas je zanimala, našli obliko/formo, skozi katero jo boste predali? 

MILAN: Vsako predstavo, ki jo ustvarjamo skupaj, ekipa pod vodstvom Sebastijana pripravlja dolgo in temeljito. To pomeni, da od začetka dela na predstavi do prve vaje pogosto mine tudi šest mesecev; v tem času se – začenši s konceptualno zasnovo – postopoma vzpostavlja skica, na kateri bomo skupaj z igralci gradili predstavo. Ne glede na to, ali se ukvarjamo s klasičnim besedilom ali z avtorskim projektom, kakršen je ta, je prvo, s čimer se ukvarjamo, branje primarne in sekundarne literature ter izobraževanje. Nato sledi moj najljubši del procesa, to je oblikovanje stališča – osnovne misli, kakor ti praviš – in zatem izoblikovanje koncepta. To pomeni sočasno delo na vsebini predstave in njeni formi – prvo izhaja iz drugega. Pri tej predstavi nas je vzporedno z razmišljanjem o vseh temah, o katerih sem govoril prej, zelo hitro prevzela želja, da bi človeško telo obravnavali kot del scenografije, vse skupaj pa kot koreografski material. Želeli smo videti, kako bi bilo, če bi scenografijo pripravili do tega, da pleše.

URŠKA: Ukvarjamo s tem, s čimer se igralec nikoli ne ukvarja: truditi se moramo, da se ne zgodi nič. In to je izziv. V nas igralcih poteka boj s tem, da ne bi ustvarjali konfliktov, zgodb, dogodkov, ampak da je vse kot en dogodek, kot nekakšna živa slika.

Torej nam predstava problema ne bo predstavila z enovito dramsko zgodbo, ampak z živo sliko. 

MILAN: Odvisno od tega, kaj zate pomeni zgodba. Vsaka predstava od nas nekaj zahteva – najpogosteje to, da se vživimo v zgodbo in sočustvujemo z liki. V potu mojega obraza od občinstva zahteva drugačno vrsto pozornosti. Jasno je, da se zgodba lahko »pove« tudi brez dialoga, vendar bi šel še korak dlje in rekel, da se nekatere zgodbe lahko povedo samo na ta način. To ne pomeni, da smo naredili abstraktno, težko komunikativno predstavo. Verjamem, da občinstvo ne bo potrebovalo več kot deset minut, da se z njo dogovori o tem, kako naj jo gleda.

Kaj prinaša igra, ki je bolj podobna filmski?

LADA: Odpira več prostora za delo na detajlih.

MILAN: Naš cilj ni bil toliko ukvarjanje s filmsko estetiko, temveč oddaljitev od klasične gledališke igre. Želeli smo vzpostaviti določeno vrsto distance. Če opazujemo like, ki jih igralci izrisujejo v prvih treh delih predstave, nam je povsem jasno, da gre za žive ljudi – da imajo odnose, čustva, svoje male drame –, vendar kot gledalci preprosto nimamo dostopa do vsega tega. Naša želja je bila vzpostaviti nekakšen tuj, neljudski pogled na telesa, ki jih gledamo na odru.

Ko sem prišla v prostor sredi vaj, sem opazila, da pravzaprav ne veš točno, kako bi se počutil. Ali oni sedaj igrajo ali imajo pavzo? Kaj se pravzaprav dogaja? Nimaš občutka, da igralci igrajo zate.

URŠKA: Prav to predstava pričakuje oziroma prav to je režiserjev namen. Da se gledalec počuti kot nekakšen voajer.

LADA: Njihova naloga tako ni zgolj »igrati«, temveč biti popolnoma prisoten znotraj specifične izvedbene situacije. V tem kontekstu gre za izvajalca, za osebo z zavedanjem lastnega telesa, odnosa do drugega, prostora in ritma ter načina delovanja znotraj danega izvedbenega koda predstave.

URŠKA: Ladin del je v našem procesu zelo pomemben. Tokrat ni besedilo tisto, ki govori zgodbo, to so ta naša telesa, ki morajo v tem svetu skupaj zveneti. Lada je en tak strašno dober radar. To je človek, ki spremlja 15 ljudi in opazi vse do detajla, vsak premik znotraj tebe, vsako čustvo. Kaj nameravaš, v kakšnem stanju si. Ves čas se moramo zavedati, kaj se dogaja okoli nas, zavedati se moramo soigralcev, kakšno je telo onega zraven, pozorni smo na to, kakšna je slika skozi oči publike. Za dve uri predstave veš za vsak trenutek, kaj bo. Če bi lahko strnila svoj občutek, bi rekla, da igramo z ušesi. 

Urška, omenila si, da to predstavo kot igralka doživljaš zelo skozi telo in precej senzorično.

URŠKA: Jaz res ne maram izraza senzorično gledališče, zveni mi preveč ezoterično. Ampak, ja, senzorji so zelo pozorni. V enem trenutku predstave sobivata na odru dva časa – 60. in 80. leta. Ko si kdaj to uspem pogledati od zunaj, imam občutek, da se moje telo, kljub neki prisotnostizelo nadzorovanega giba v šestdesetih, dosti bolj spočije, sprosti kot v teh navidezno svobodnejših, živahnejših 80. letih, ko so geste večje, vse je nekako bolj radostno, ampak hkrati tudi malce anksiozno. Barve so žive, neonske luči, ogromno je papirja ... V 60. letih je veliko naravnih materialov, zvoki strojev so drugačni ... Šestdeseta povezujem z nekim mirom in definitivno je mogoče začutiti mir tudi v telesu. Noro je, kaj naredi, ko se 15 ljudi naenkrat zaveda določenega gibanja, ki sodi v določeno dobo, jo obudi v svojih telesih in to živi. Vidiš dobo in način življenja, ki ga ni več.

Totalno me je pa ganil prehod iz 80. let v naš čas, ko smo ga prvič delali. Kaj je naredil med nami? To, da samo vsi gledamo v svoje telefone, je bilo edino navodilo za improvizacije. Kakšna sprememba v razpoloženju! In v povezanosti med nami! Pa v živosti in atmosferi. Ni bilo navodila: »Sedaj naj bo grozno, bodite odtujeni,« ampak se je vse to zgodilo samo po sebi. Ni bilo več povezanosti med nami. To se mi zdi ena ogromna značilnost te predstave: Ne želimo prikazovati, ampak samo postavimo na ogled.

Katera pa je bila tokrat literatura kot podlaga za predstavo?

MILAN: Na vajah smo z igralci brali knjigi Tehnofevdalizem Janisa Varufakisa in Tujost kapitala Primoža Kraševca.

URŠKA: Primož Kraševec je tudi imel za nas predavanje, ki je bilo seveda močno inspirativno. Nekaj priporočenega sem prebrala, sem pa nazadnje skozi študij brala nekaj drugega ­– Tkanino vesolja, ki mi je prišla naključno v roke in se mi zdi, da mi je pravzaprav dala veliko vpogleda v to, kar delamo, čeprav iz popolnoma druge smeri.

Ali predstava postavlja trditev ali bolj zastavlja vprašanja, morda izpostavlja neki strah?

MILAN: Pri obravnavi teh problemov se nismo ukvarjali z iskanjem odgovorov, vendar naš cilj tudi ni bil zgolj strašiti občinstvo. Današnjim nosilcem moči – absolutističnim politikom in tehnofevdalcem – pogosto svetujejo ljudje, ki verjamejo v svet, v katerem človeštvo stopi v ozadje in prepusti prizorišče tehnologiji. Pri ustvarjanju te predstave smo se želeli poigrati s temi fantazijami tako, kot smo jih sami razumeli. 

Kakšen je vaš osebni odnos do tehnološkega napredka in do ekspanzivne digitalizacije, ki smo ji priča sedaj?

LADA: Tehnologija je orodje, nastalo iz nuje in radovednosti. Ljudje imajo že od nekdaj potrebo po raziskovanju, izboljševanju in ustvarjanju, vprašanje, za kakšen namen se tehnologija razvija, pa je vedno vprašanje njene uporabe in zlorabe, kar ni značilno zgolj za tehnološki napredek. Človeški dejavnik še vedno odloča, vendar te odločitve, kot lahko vidimo, pogosto niso vodene z zrelostjo, odgovornostjo ali zavedanjem posledic.

URŠKA: Sem otrok staršev, ki so bili zelo proti tehnologiji. Zelo dolgo nismo imeli niti televizije. Imela sem edino en walkman, ki pa ni delal, če si hodil. Hvala bogu sem imela izkušnjo Vodic, Gorenjske, gozdov, šole, v katero sem hodila čez koruzno polje. Potem pa je vse to kar naenkrat postalo del mojega življenja. Ta pogled na svet skozi ekran. Še huje pa je, ko se spomnim, kako so mi starši govorili: »Kaj toliko gledaš v telefon,« čez nekaj let pa je tudi njih povleklo vanj. Vsi smo se nekako ujeli v to – in ta del se mi zdi kisel. Mislim, da imamo vse mehanizme, da začnemo živeti eno grozljivo, odtujeno življenje. Sem pa v zadnjem času poskušala pogledati na vse to tudi z druge perspektive, ki ni tako odklonilna. Ampak vseeno mi gre na živce, da tehnologija mogoče res vedno bolj razume nas, mi pa vedno manj razumemo tehnologijo.

MILAN: Jaz sem bil to, kar bi danes imenovali »early adopter«, zahvaljujoč zanimanju za tehnologijo mojega očeta in tudi njegovega očeta. Bili smo med prvimi, ki smo imeli računalnik (ZX Spectrum), in nikoli nisem prenehal gojiti velikega zanimanja za računalnike in tehnologijo nasploh. Ko sem v začetku dvatisočih let spoznal svet Linuxa in »free sofwara«, sem odkril pravi emancipatorni potencial, ki ga tehnologija lahko ima. S prihodom interneta se je zdelo, da svobodno deljenje knjig, filmov, znanja in kulture nasploh naravno izhaja iz logike te nastajajoče tehnologije. Postal sem del skupnosti ljudi, ki so tehnologijo doživljali kot skupno dobro (»commons«) in ki so s kolektivnim delovanjem poskušali preprečiti, da bi se internet preobrazil v to, kar je danes – niz komercialnih fevdov, namenjenih širjenju imperialističnih in fašističnih ideologij. 

Kaj bi najbolj pogrešali iz svojega odraščanja, kar ni več v navadi in uporabi, če bi odraščali v današnjem svetu?

LADA: Da zvonec na vratih uporabljajo tudi tisti, s katerimi se nismo nujno dogovorili za obisk – nenapovedani obiski so omogočali spontane stike in druženja, ki so se dogajala brez predhodne organizacije, brez časovnih okvirov in brez logike načrtovanja ter učinkovitosti. Danes so družbeni odnosi premaknjeni v sfero digitalne komunikacije, kjer se dogovor za srečanje razteza čez več mesecev in pogosto ostane nerealiziran. S tem se izgubljajo neposrednost, telesna prisotnost in element spontanosti, ki je nekoč strukturiral vsakdanje družbene odnose. Digitalna komunikacija stik fragmentira, namesto da bi ga dejansko uresničila. Odkar obstajajo emojiji, postaja v tej fragmentirani in fizično distancirani komunikaciji celo beseda odveč.

URŠKA:Zdi se mi, da so včasih bile ure pomembne – katero uro boš kaj delal ali kateri del dneva. Sedaj pa je vse odmerjeno na minute in mislim, da mora biti to resnično stresno za otroke. Mi smo rekli: »Dobimo se na dvorišču jutri popoldne,« in potem smo se jokali in dajali ven iz kože, če so popoldne starši rekli, da gremo nekam drugam, ker si se pač zmenil ... Sedaj 5 minut prej napišeš prijateljem sporočilo: »Veš, zdaj gremo z družino k babici,« in je to to. Zaradi tega smo postali veliko bolj nezanesljivi. Ker lahko v vsakem trenutku nekaj spremeniš, odpoveš. Zdi se, da je v tem več prostora za spontanost, produktivnost, ampak je pravzaprav obratno. Tudi več nadzora je v tem. Starši imajo vsak premik otroka geolociran. Kje je tukaj svoboda? Mene ta na sekunde odmerjen svet spravlja v tesnobo. Ni več tega: to je čas za delo, to za druženje, družino, samoto, vse je pomešano med sabo.

MILAN: Če bi moral izbrati nekaj, kar me je iz otroštva najmočneje oblikovalo, bi bilo to dejstvo, da sem že zelo zgodaj imel svobodo, da sem sam odhajal od doma in se igral z otroki na ulici. Mislim, da sem bil star pet let, ko sem poleti večino dneva preživel brez neposrednega nadzora staršev. Živeli smo v stanovanju s skupnim dvoriščem in samoumevno je bilo, da – tudi če me starši niso ves čas opazovali – nekdo na dvorišču vidi, kaj se dogaja. Verjamem, da mi je ta svoboda (in skupna sosedska skrb) pomagala, da sem se na dober način začel spoznavati s svetom okoli sebe (pa tudi s samim seboj). 

To zveni čudovito, predvsem pa, ker kaže na obstoj skupnosti. In prav ta aspekt je tisti, ki mislim, da v današnji družbi manjka – skupnost. Ta se je preselila na splet.

MILAN: Spletne skupnosti delujejo popolnoma drugače kot soseska. Svojih sosedov nisem izbiral. Med njimi so bili tudi ljudje, s katerimi se zagotovo ne bi ideološko strinjal, a so prav tako kot vsi ostali pazili na tuje otroke. Algoritmi družbenih omrežij povzročajo, da nihče od nas ne uporablja istega Facebooka ali TikToka; omrežje se prilagaja nam, ne pa mi njemu. To ni skupnost, to je stroj za proizvodnjo političnega konsenza za lastnike družbenih omrežij, pa tudi za cenzuro tistih glasov, ki na kakršenkoli način kritizirajo imperialno-fašistične ideologije njihovih nalogodajalcev.

Povezava: PDF gledališkega lista