To je tvoja sedma predstava v SNG Nova Gorica. Kakšno mesto zaseda teh sedem  predstav v tvojem intimnem in hkrati profesionalnem življenjepisu?

V Novi Gorici so se mi zgodile prav posebne predstave, drugačne od vsega ostalega, kar sem počela. Režiser sam ne more ustvariti nič, zato imam rada ekipe. Te povezave, ki se zgodijo, ko rastemo in drug drugega inspiriramo, so neverjetne in takrat lahko zaradi njih nastanejo posebne stvari. Imam občutek, da smo z nekaterimi igralkami in igralci v goriškem ansamblu rasli in zrasli skupaj. In ker vem, katere igralke in igralci so v Gorici, česa so zmožni in kaj si upajo, si lahko vnaprej zamislim nek izziv.

Bi torej rekla, da je SNG Nova Gorica drugačno gledališče? Da ti ta preplet ljudi daje možnosti, ki jih mogoče drugje nimaš?

To gledališče je v vseh letih, kar z njim sodelujem, doživljalo precej turbulenc. Bile so menjave vodstva, pa različne politične ideje, kaj naj bi to gledališče bilo, ker je vendarle nacionalna hiša. Geostrateška pozicija SNG Nova Gorica je zanimiva, a mnogokrat je bilo precej razburljivo, včasih tudi naporno. Mislim, da sem štirikrat doživela, da se je sredi študija predstave, ki sem jo režirala, zamenjalo vodstvo. To je seveda naključje, ampak tako je bilo. Kljub vsemu pa je novogoriško gledališče zame kraj, ki je ravno prav samosvoj in morda odmaknjen, da prinaša mir za ustvarjanje, hkrati pa pozicija nacionalne hiše pomeni ohranjanje ambicioznosti, tako v smislu financiranja kot vsebine. In tudi velikost dvorane. Če imaš hipodrom dvorano, ne moreš delati mikro predstav.

Kaj pa občinstvo?

To je povezano, seveda. Mislim, da je publika v Novi Gorici navajena zahtevnih predstav, zato se ni treba prilagajati, in lahko zastaviš tudi bolj zahtevne, drugačne in ambiciozne predstave. In kar je pomembno: tukajšnja publika ima smisel za humor. 

Ostaniva še za trenutek pri tvojem intimnem in profesionalnem življenjepisu. SNG Nova Gorica je pomembno za tvoje režijske začetke.

Primož Bebler (umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, kasneje SNG Nova Gorica med leti 1998 in 2008 – op. avt.) in moj beograjski profesor režije Nikola Jevtić sta bila kolega in najboljša prijatelja na akademiji. K umetniškemu vodji Nove Gorice sem torej prišla s priporočilom njegovega sošolca. Zabavno dejstvo: v tem priporočilu je pisalo, da sem dobra organizatorka, ne pa dobra režiserka. Ampak Bebler me je sprejel, odprl mi je vrata. Ko sem prišla iz Srbije, še nisem bila režiserka, bila sem kandidatka za režiserko – to ti akademija v resnici da: možnost, da postaneš režiser. Potem si moraš poiskati priložnosti in jih seveda izkoristiti. Ena mojih pomembnejših prvih je bila prav v Novi Gorici (Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti, sezona 2006/2007 – op. avt.) in verjetno od tod tudi sentimentalna navezanost, ki jo čutim do tega gledališča.

Te prve priložnosti, ki jih dobiš kot mlada kandidatka za režiserko – super, da jih dobiš, ampak moraš jih izkoristiti. Osebno se mi v tem pogledu gledališki svet zdi precej krut. Ker – kaj pa, če jih ne?

Jaz imam še danes ta strah.

Da je lahko vsak projekt zadnji?

Ja. Ali lahko zavrnem sodelovanje? Ali lahko naredim pavzo? Me bodo medtem pozabili? Ali v umetnosti sploh obstaja pozicija varnosti, da si naredil dovolj in da si lahko glede prihodnosti miren? V umetnosti naj ne bi delal rutinsko, v vseh ostalih poklicih pa je to zaželeno. Če si kirurg, je še kako pomembno, da ne na vsaki operaciji vedno znova izumljaš sveta. Tudi režija in igra sta obrt, a kljub temu je to prostor, v katerem rutina ni zaželena, kar te pripelje do tega, da ko dosežeš vrhunec, avtomatično padeš in moraš poiskati nove smeri, po katerih splezaš nazaj. Vsi kdaj brskamo po predalih in uporabljamo že preizkušene prijeme, ampak tega ne moreš početi v nedogled.

Če se za trenutek ustaviva pri predstavi Peter Kušter, malo zato, ker sem pri njej sodeloval tudi sam, predvsem pa zato, ker vem, da si imela s tem tekstom in predstavo izjemno dolgo »razmerje«, ki se je dovršilo prav v Novi Gorici. Povrh vsega pa je to razmerje porodilo še enega »otroka« – Patty Diphusa.

Zgodba se začne, ko sem od Jelene Proković dobila prevod knjige španskega režiserja Pedra Almodovarja, Patty Diphusa, izpovedi porno dive in drugi eseji. Ona je v Bitef teatru v Beogradu, v gledališču za zelo posebne predstave, sodelovala pri postavitvi tega teksta. Glavno vlogo je igrala transspolna oseba – pozor, to se dogaja v Beogradu konec devetdesetih, interneta itak ni, še pošta ne dela, in vse to, o čemer govorim, je totalna znanstvena fantastika. V tej knjigi so kolumne, ki jih je Pedro Almodovar pisal za madridski časopis La luna. V bistvu gre za erotične zgodbe o ženski, ki je ultimativno svobodna in počne stvari, o katerih vsi drugi samo sanjamo. In mi gledamo ta tekst, razmišljamo o monodrami, ampak stvar se ne sestavi. Potem pa grem s skupino Terra folk, kot prikolica, na festival v Edinburg. Takrat še ni bilo Airbnbja, kart še nisi kupoval po spletu, postavil si se v vrsto in čakal. Pa telefoni so bili še na kovance, če si kdo še zna to predstavljati …

No, da ne greva v prazgodovino oziroma da ne bova tega časa prezentirala kot prazgodovine …

Hočem povedati, da so bile poti do neke inspiracije drugačne. Takrat nisi odprl Pinteresta in tam poiskal ideje, navdiha. Da se je nekaj zgodilo, si moral nekam iti. In v Edinburgu, v katerem sem bila s samimi glasbeniki, so se mi zgodili The Tiger Lillies. In nam klikne: Almodovarjev tekst skupaj s tem žanrom, ki so ga v bistvu izumili The Tiger Lillies, to je to. In naredili smo glasbeno predstavo v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim, v katerem se takrat z muzikalom sploh še niso ukvarjali.

Delali ste v MGL-u, ampak ekipa je bila zunanja. Žiga Golob, Sergej Ranđelović RunJoe in tvoj Boštjan Gombač. Glasbeniki na odru – to je v tvojih predstavah zelo pogost pojav.

Nekateri glasbeniki, s katerimi redno sodelujem, so oziroma ste se razvili v prav neverjetne gledališke performerje, ki na odru ne samo igrate glasbe »malo za zraven«. Na primer, Joži Šalej, ki je bil že v Petru Kuštru, pa v Božični pesmi, v Čričku in zdaj v Mnogo hrupa za nič. Joži je genij … On ima svojega klovna, kot se temu reče. Preprosto je našel svoj lik. Doštudiral je klovnovstvo, pa tega sploh ne ve. Pa Blaž Celarec, Murat, Jose, Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Beti Strgar, sami odrski glasbeniki, z veliko humorja. Celo tebi ne gre slabo.

Kot si dejala, Joži je bil že v Petru Kuštru. Če se vrneva k njemu. In k The Tiger Lillies.

Ja. Že takrat, ko smo delali Patty Diphuso, smo spremljali, kaj počnejo The Tiger Lillies. In ena od teh stvari je bil Shockheaded Peter – Peter Kušter. Predstave takrat sploh nisem videla, ampak že muzika, teksti, fotografije iz predstave so me vrgli na rit. Razmišljala sem, kako to postaviti pri nas, pa se nekako ni zgodilo. In deset, petnajst let pozneje me kličeta Neda Bric in Mateja Koležnik, če imam čas, da bi prevzela projekt, ki je bil načrtovan za ta in ta termin. Dobro, kateri projekt pa? Petra Kuštra. Ja, seveda bomo to delali!

Peter Kušter je bil torej stara želja, ki se je uresničila v Novi Gorici. Kaj pa Shakespeare? Kolikokrat si ga do zdaj postavljala na oder?

Nikoli. Mnogo hrupa za nič je moj prvi Shakespeare.

Vem, ampak sem moral vprašati zaradi dramaturgije pogovora. Vprašanje, ki sledi, pa je seveda logično: zakaj? Kako to?

Moj intimni razlog je, da je ta besedila pisal moški v svetu, ki je bil izrazito patriarhalen. Igrali so – tako moške kot ženske like – izključno moški in v publiki so bili izključno moški, ampak reveži. V gledališču Globe Shakespeara niso gledali kralji in kraljice. Če so ga ti hoteli gledati, so si ga pripeljali na dvor, na svojo stran reke. Na nasprotni strani Temze pa so bile doma kurbe, alkohol, kocka in gledališče – moški svet, v katerem se moški z moškimi pogovarjajo o ženskah. In posledica je, da je v njegovih tekstih, tudi v Mnogo hrupa za nič, z današnjega vidika veliko stvari spornih in v tem smislu predstavljajo velik izziv. Recimo, kaj storiti s poroko na koncu skoraj vsake komedije, s poroko, ki je ultimativna ureditev sveta? Kako dandanes gledati na to? Kako naj se obnašam do ženskih likov, do teh nedolžnih devic, ki umrejo od hudega, če se jih zavrže.

To je intimni razlog. Kaj pa … ?

Ja, to je intimni razlog. Drugi razlog pa je še intimnejši in precej bolj preprost. Nihče mi ni nikoli ponudil, da bi delala Shakespeara. In jaz ga nikoli nikomur nisem predlagala (smeh). Sprašujem se: smo mogoče režiserke abonirane na sodobne tekste, medtem ko naj veliko klasiko režirajo moški kolegi? Ali pa sem iz strahu izvajala nekakšno samocenzuro?

To je zanimivo vprašanje. Če gledava širše, ne samo Shakespeara – kako se lotiti kanoniziranih besedil, ki imajo neizmerno bogato zgodovino uprizoritev, preobrazb ter takšnih in drugačnih postavitev? Kako pristopiti k teži klasike?

Sodoben tekst izhaja iz refleksije tega, kar v tem trenutku živimo, klasiki pa imajo nekaj, kar v današnjem hitrem svetu nujno potrebujemo: zavedanje, da se svet ni začel z nami. In to je super, dragoceno. Svet pa se spreminja in težava je, da klasični teksti ponujajo neke arhetipe in stereotipe, ki jih nočemo več ohranjati. Mogoče lažje razložim na primeru otroške literature. Če ne narediš resne refleksije časa, v katerem so mnoge klasične otroške pravljice nastale oziroma bile zapisane, potem ponavljaš vzorce patriarhalne družbe, ki so preživeti. Ne smeš se ne ukvarjati s tem in reči, to so pač klasiki.

S temi vprašanji se v svojem besedilu v gledališkem listu ukvarja tudi Marko Bratuš, dramaturg predstave. Eden izmed načinov, na katerega ste se lotili stereotipov in iz njih izhajajočih spolnih vlog, je ta, da ste spole »pomešali« – ženske so prevzele določene vloge, ki so v izvirniku namenjene moškim.

V Mnogo hrupa za nič se moški vrnejo iz vojne – s tem se vse začne. Kot da se je svet med vojno ustavil, kot da se ni dogajalo nič, kot da so ženske zamrznjene stale pri miru in oživele šele takrat, ko so se vrnili moški. Kaj pa če začnemo v situaciji, ko se moški vrnejo, in jih doma pričakajo aktivne ženske v hlačah? To je bila naša startna pozicija. Potem smo hitro ugotovili, da nihče od nas, ustvarjalk in ustvarjalcev, ne verjame v svet »moški proti ženskam«. Da pa postajamo v teh odnosih in predvsem v približevanjih drug drugemu vedno bolj štorasti. Koliko napora, razmisleka, starih in novih omejitev, pravil, mnenj … koliko hrupa za nič. Tu se začne komedija približevanja. Kaj je rekel? Kaj je mislila? Kaj v resnici hoče? Vse te negotovosti in nejasnosti obstajajo že od nekdaj, danes so samo še bolj zaostrene. V vsakem primeru je vedno veliko veliko hrupa, preden se končno zmenimo, da ne moremo drugi brez drugih. In v bistvu sploh ni pomembno, v kateri kombinaciji.

Ampak ne glede na vse to imamo na koncu muziko in poroko in srečni konec. Zakaj nikoli ne izvemo, kaj se zgodi po tem?

Ker je to en trenutek in poroka je njegov simbol, v katerem se nam zdi, da smo uspeli urediti svet. Za trenutek smo ga uredili, potem pa … nova runda.

Nova runda. Pa naj bo naslednje vprašanje eno tistih, ki se pojavljajo vedno znova. Na kakšen način naj bo gledališče danes subverzivno, prodorno, pogumno?

Mislim, da v načinih pripovedovanja. Sprašujem pa se, če gledališče mora biti subverzivno? Ja, to je ena od njegovih razsežnosti. A po mojem gledališče zadovoljuje več naših potreb. Ena od njih je, imenujva to spreminjanje sveta, izumljanje novega, družbeno politična kritičnost in angažiranost. A tu so tudi čustvene potrebe, potrebujemo nek prostor, v katerem bomo naša čustva prepoznavali, podoživljali in delili. V hitrem in ciljno naravnanem svetu imamo potrebo po intimnosti z drugimi ljudmi, po skupnosti. Mislim, da je zdravo, da se usedemo v nek prostor, zaprejo se vrata, nastopi mir (brez telefonov in vesoljnih povezav) in lahko se nekaj zgodi. Gledališče ni prostor za demonstracije, za demonstracije je ulica. Gledališče je prostor, v katerem skupaj čustvujemo ali razmišljamo o določenih temah ali pa se celo – ne vem, zakaj bi bila to sramota – sprostimo in zabavamo. Mislim, da je v tem trenutku najbolj subverzivno vzeti si čas. V zadnjih letih imajo predstave tendenco, da trajajo, dejansko zahtevajo, da človek sede in si vzame dve, tri, pet ur časa. Nezaslišano dolgo v primerjavi z dvajsetimi sekundami TikToka, dvema minutama in pol glasbenega komada, štirimi minutami najdaljše novice na televiziji in štiridesetimi minutami enega dela serije. In glede na odziv ljudi, ki prihajajo v gledališče, to potrebo očitno imamo. Čas in govorica. Če se vrnem k Shakespearu. Mnogo hrupa za nič je izrazito besedna komedija. Vajeni smo akcije in podob, slik, ki se ves čas menjajo, tu pa imamo predvsem kopico briljantnih besednih dvobojev. Moram omeniti odličen in duhovit nov prevod Srečka Fišerja. Tak prevod res ni majhna stvar. Kako dober je, se vidi že na vajah, kako hitro si igralke in igralci zapomnijo tekst. Ko je jezik dober, se to zgodi mimogrede.

Če za konec razširiva pogovor še na tvoje siceršnje delo. Kot pisateljica, esejistka in kolumnistka ogromno pišeš o svojem osebnem, družinskem življenju. Na nek način je tvoje intimno življenje vzorčni primer, s katerim meriš utrip družbe in časa. Koliko tvoje intime je na odru, ko si v vlogi režiserke?

Na vajah veliko, igralci izvejo »svašta«. Ampak na odru, v predstavi besede niso moje. In v procesu sodeluje veliko ljudi in vsi prinesejo svoje male intime, ki se potem prepletejo. Kar pa se mojega pisanja tiče: ves čas pravim, da pišem melodrame v političnem kontekstu, saj so melodrame osebne zgodbe, ki v resnici govorijo o družbi in času. Ker ne znam drugače, pišem zgodbe iz svoje bližine in skozi njih govorim o družbi. Ko bom velika in ko se bom naučila, bom pisala zgodbe drugih in zgodbe izmišljenih ljudi. Moja sreča je, da je v tem trenutku ta pristop moderen, ta intimnodokumentaren način pisanja. Rečejo mu stvarna literatura. To lahko pišem, dokler se ne naučim drugače (smeh). 

Povezava: PDF gledališkega lista