Unima Slovenija, 19. 9. 2017

Podeljena Klemenčičeva nagrada in Pengovovi listini

Predsednica združenja slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk Unima Slovenija Martina Maurič Lazar je v soboto ob zaključku 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Lutkovnem gledališču Maribor podelila nagrado Milana Klemenčiča za življenjsko delo Ediju Majaronu in dve priznanji – Pengovovi listini in sicer likovni ustvarjalki Barbari Stupica za ustvarjalni opus ter Ajdi Rooss in Nadji Ocepek za postavitev Lutkovnega muzeja.

Edi Majaron / Foto: Tamino Petelinšek, STA

Nagrajence je predlagala strokovna komisija v sestavi: Silvan Omerzu, lutkovni ustvarjalec, režiser in likovnik, Jože Zajec, lutkar in režiser in Mojca Kreft, dramaturginja in teatrologinja.

Utemeljitve nagrad

Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo prejme: Edi Majaron, lutkar, režiser in pedagog

Edi Majaron je v času delovanja vse od petdesetih let dalje, ko se je ob glasbi začel posvečati ustvarjalnim hotenjem v svojstvenem svetu lutk v uprizoritvah na lutkovnih odrih, v začetnem obdobju, predvsem v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kasneje v drugih slovenskih in jugoslovanskih ter tujih lutkovnih gledališčih, kjer ja dosegal zavidljivo raven te zvrsti gledališke umetnosti, zapisal v našo zavest kot eden tistih lutkovnih ustvarjalcev, ki s poglobljenimi premisleki ustvarja že lutkovno zgodovino, saj ustvarja že več kot šestdeset let. V gledališčih in v specifičnostih izražanja v lutkovnih umetnostih so njegove  številne lutkovne uprizoritve zaživele v svojstvenih podobah – uporabljal je vse zvrsti lutkovnih tehnologij. Njegovo delo odlikujejo natančno proučevanje delovanja lutke v različnih odrskih tehnikah, lutkovnih tehnologijah in režisersko dramaturški poetiki ustvarjenih lutkovnih prestav. Posvečal se je lutkovni teoriji in pedagoškemu delu.

Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki se je nekaj časa imenovalo Lutkovno gledališče Dravlje, leta 1970 pa se je preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Tu je pomembno vplival na repertoar, njegovo vodenje so zaznamovala sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. LGL je vodil do leta 1984, ko se je spet zapisal svobodnjakom. Leta 1992 je ustanovil neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.

V drugih evropskih gledališčih je sodeloval  z najimenitnejšimi imeni evropskega in svetovnega lutkarstva, npr. s  Čehom Janom Malikom, Poljakom Henrykom Jurkovskim, z znamenito Margareto Nicolescu, ki je v francoskem mestu Charleville de Meziere vodila izjemno lutkovno šolo za izobraževanje vseh lutkovnih poklicev, usmerjeno v svet, vpet je bil v tokove vse do nemškega lutkovnega gledališča, angleškega, italijanskega, ameriškega  … Sodeloval je z Visokimi lutkovnimi šolami in akademijami po svetu in pripravljal prve lutkovne festivale oziroma srečanja visokih lutkovnih šol in akademij v Ljubljani (1983, 1984, festival Lutke'88, pripravil je slovenski svetovni kongres UNIMA v Ljubljani (1992) z obširnim festivalskim programom. Pravzaprav je v šestdesetih letih svojega ustvarjanja spoznaval in prepoznaval imenitne lutkovne ustvarjalce – umetnike in teoretike, v slovenskem lutkovnem gledališču pa je svoje ime povezoval tako z Jožetom Pengovom, Milanom Klemenčičem, Maro Kraljevo, Franetom Puntarjem in mnogo drugimi, kakor s svojimi sodobniki in kasneje z mlado generacijo lutkovnih ustvarjalcev, ki je na to pot šele vstopala.

Svoje izkušnje in vedenja je prenašal v slovensko lutkovno zavest.

Bil je član svetovne UNIME, sodeloval v njenih različnih komisijah, bil na velikih lutkovnih festivalih ali s svojimi predstavami ali kot član žirije ali kot selektor.

Soustvarjal je pregledno podobo lutkovne umetnosti na Slovenskem s preglednimi razstavami, svetoval in ohranjal svojstveno videnje tega gledališča. In nazadnje se je v svojem poslednjem obdobju posvetil še pedagoškemu delu ma Pedagoški fakulteti v Ljubljani, pisal teoretične prispevke, eseje in raziskovalne članke, prispeval pa je tudi besedila za različne lutkovne zbornike in monografije ob razstavah ter samostojno razstavo, ki sta jo zasnovala z Agato Freyer 100 let slovenske lutkovne umetnosti.

In rezultat vsega je tudi knjiga Vera v lutko, ki je izšla v gledališkem mestu v Novem Sadu in je tik pred izidom tudi v slovenski dopolnjeni izdaji pri knjižnici Mestnega gledališča Ljubljanskega. Edi Majaron se v knjigi pisanju posveča prvoosebno, s spomini na svoje začetke, obudi spomin na svoje učitelje, posveti se izpovedi o osebni zavestni odločitvi in posvetitvi lutkovnemu gledališču in umetnosti. Z zavzetostjo, pretanjenim občutkom za pripovedno izpoved, ko ne zamolči svojih dilem pri ustvarjalnih postopkov dela v lutkovnih gledališčih in ne pri raziskovalnih vzgibih pri pedagoško-andragoškem poklicu, nam njegovo zapisovanje omogoča nekakšen pregled v prerezu delovanja slovenskega lutkarstva z enako pronicljivo preglednostjo mejnikov na svetovnem lutkovnem prosceniju kot na slovenskem. Knjiga je istočasno tudi dokument, ki misli lutkovno umetnost.

Majaron se je ob vseh ustvarjalnih lutkovnih tradicionalnih in novih premisah posvečal še lutkam na filmu in za RTV Slovenija ustvaril več nanizank, med drugimi deli je ustvaril  lutkovno serijo dvanajstih oddaj po lastnem besedilu V znamenju dvojčkov ter marionetno serijo Prgišče priljubljenih pravljic, pa marionetno nadaljevanko v šestih delih po Puškinovi Pravljici o carju Saltanu ter drugih tv lutkovnih oddajah in tv priredbah lutkovnih predstav.

Kot profesionalni glasbenik je Edija Majarona vznemirjalo vprašanje glasbe kot del vizualnega doživetja pri lutkovni uprizoritvi, odnos med klasično glasbo in klasičnimi lutkovnimi tehnikami ter odnos med zvokom in animacijo, zato je skomponiral scensko glasbo med drugimi deli za svoje režije  lutkovnih besedil in priredb Pegama in Lambergerja, Gugalnico, Janka in Metko, Lizistrato, Pohujšanje v dolini šentflorjanski….

Ob tem se je v zadnjih letih tudi sistematično posvečal  pedagoškemu delu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in izobraževal več generacij študentov, z njimi javno predstavljal študijske produkcije ter objavljal strokovno in znanstveno teoretično publicistiko, ki je prevedena tuje jezike. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, postal je zaslužni profesor.

Majaronovo delo odlikuje prizadevanje za enakovredno uveljavitev lutkovnega gledališča z drugimi gledališko scenskimi umetnostmi, estetikami in smermi.

Pengovovo listino prejme: Barbara Stupica, likovna ustvarjalka

Barbara Stupica ima na področju scenografije in oblikovanja lutk v slovenskem prostoru pomembno mesto s prepoznavno lutkovno poetičnostjo in estetiko. Njena estetska videnja s temeljnimi izhodišči lutkovnosti v vseh razsežnostih  lutkovne uprizoritve je režiserjem, animatorjem in igralcem omogočala, da so v celovitosti lahko izpeljevali svoja idejna in uprizoritvena videnja, dajala jim je čar svojstvene poetičnosti, celo liričnosti, hkrati pa je sledila vsebinam in sporočilom posameznih lutkovnih besedil.  

Barbara je tudi v drugih najrazličnejših vlogah kot sodelavka, ustvarjalka in umetnica sodelovala  v Lutkovnem gledališču Ljubljana: kot likovna ustvarjalka na področju lutkovne umetnosti in scenskih ustvarjalnosti: likovne zasnove lutk, scene in kostumov, osnutki  lutkovnih junakov, lutkovna scenografija, ustvarjala je kostume  za lutkovne ter otroške predstave, dramske, ilustrirala je gledališke liste za posamezne predstave v LGL in oblikovala določene uporabne predmete.

Svojega dela se je lotevala drzno, preudarno, celovito, včasih tudi ekstravagantno, a vselej s pravo mero uprizorljivega in umetniško dorečenega vizualnega vtisa vizualnih podob s slogovno izčiščenostjo lutkovne govorice. Naj omenimo le nekaj uprizoritev: Spet kosovirji, Matiček se ženi A. T. Linharta, Od ena do nič, Mala Lili, Rumeno čudo, Sneguljčica, Zakaj?, Beneški trgovec, Mala morska deklica, Medvedek Pu, Groznovilca, Živalska farma, Alica v čudežni deželi…

Področja, na katerih ustvarja Barbara Stupica na slovenski uprizoritveni sceni so številna, od gledališča, plesa do operne predstave ter filma, od grafičnega oblikovanja do ilustracije, kar je dokazala tudi z dokumentarno miniaturno razstavo iz cikla Oblikovalska identiteta v Cankarjevem domu (2016).

Likovni opus ustvarjen Barbare Stupica v Lutkovnem gledališču Ljubljana predstavlja njeno zavezanost lutkovno gledališki umetnosti.

Pengovovo listino prejmeta: Ajda Rooss in Nadja Ocepek za postavitev slovenskega Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu

Lutkarstvo ima velik pomen za slovensko kulturo in je pomemben del slovenske kulturne dediščine. Gledališki muzej je večplasten projekt, ki poleg razstave slovenskih lutk vzpostavlja tudi sistemsko skrb za področje slovenske lutkovne dediščine in je bil odprt leta 2015 in obsega v programski shemi  osrednjo stalno muzejsko postavitev kot predstavitev mejnikov zgodovine slovenskega lutkarstva. Ob tem pa ohranja muzejske depoje, skrbi za  konservatorsko-restavratorsko delavnico, lutkovne prostorske inštalacije, obnove lutkotečne produkcije LGL. S predstavitvijo lutkovne muzejske stroke ob prepletu lutkovne poti od LGL do muzeja na gradu, sta se avtorici poigravali tudi s sodobnostjo lutkovnih principov  in s skulpturami Silvana Omerzuja na Lutkovni poti – umetniški postavitvi z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami, ki simbolno povezujejo obe sodelujoči instituciji, ustvarili preplet zgodovinskih dejstev s sodobnimi lutkovnimi tokovi. Avtorici  sat ob vzpostavitvi slovenskega gledališkega muzeja zasnovali tudi vsebinsko in vizualno spremno gradivo s publikacijami, ki omogočajo poglobljeno razumevanje slovenske lutkovne umetnosti. Tako je Ajdi Rooss in Nadji Ocepek uspelo razviti časovno premico dinamičnega razvoja lutkarstva v Sloveniji od ljudskega izročila, preko ključnih avtorjev-pionirjev lutkovne umetnosti na bogatih raznoterih poteh  slovenske lutkovne ustvarjalnosti do institucionalizacije lutkovnih gledališč in slediti razcvetu poklicnih lutkovnih skupin, zavodov ter gledališč/teatrov.

S postavitvijo Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu, pregledni stoletni zgodovini in zaznamkih lutkovnega udejstvovanja v dvajsetem stoletju, se je Slovenija pridružila tistim državam evropske skupnosti, ki se že ponašajo z odličnostjo svojih muzejev, a slovenski lutkovni muzej postaja nekakšna zvezda vodnica, ki je zažarela v vsem svojem sijaju.

Pengovova listina, Klemenčičeva nagrada

Unima Slovenija, 21. 3. 2010
Poslanica za svetovni dan lutkarstva
Unima Slovenija, LGL, 21. 3. 2018
Svetovni dan lutk 2018
Unima Slovenija, 21. 3. 2010
Priložnostne prireditve slovenskih lutkarjev