Kot je v zapisu ob literarnem večeru spomnila Tatjana Doma, je letošnje leto posvečeno spominu na pisatelja Ivana Tavčarja (1851-1923), ki velja za enega največjih slovenskih pripovednikov. V slovensko literarno zgodovino se je zapisal kot vodilni predstavnik slovenskega realizma, v svojem literarnem opusu pa je ovekovečil usode malih ljudi in kmetov ter življenje v rodni Poljanski dolini. Rojen je bil v revni kmečki družini, kar ga ni ustavilo, da je postal odvetnik, deželni in državni poslanec na Dunaju, vodja slovenskih liberalcev, pomembna in vplivna javna osebnost ter ljubljanski župan, je naštela dramaturginja prireditve.

Tavčarjev obsežni literarni opus obsega povesti, pripovedi, novele, črtice, romane. Je avtor ene najlepših slovenskih ljubezenskih povesti Cvetje v jeseni (1917) in zgodovinskega romana Visoška kronika (1919), ki velja za njegovo umetniško najbolj zrelo literarno besedilo.

V zapisu z naslovom Tudi v Tavčarjevem letu nam je ljubezen vsem v pogubo je dramaturginja poudarila, da so Tavčarjevo pripovedništvo zelo zaznamovale njegove ljubezni. V dijaških letih se je nesmrtno zaljubil v Emilijo Garz, nezakonsko hčerko enega najpremožnejših Ljubljančanov, Fidelisa Terpinca, in bil zaradi nočnega vasovanja pod njenim oknom izključen iz šole, zato je gimnazijo nadaljeval v Novem mestu. Od takrat je pisal pripovedi o tragičnih, usodnih, pogubnih in silnih ljubeznih. Zgodbe o ljubezni, ki je vsem v pogubo, so stalnica njegovega literarnega opusa od mladosti do starosti. Ob tem Tatjana Doma dodaja, da se je pri 36 letih končno srečno zaljubil in se poročil z 19-letno bogato dedinjo Franjo Košenini, ki je bila aktivistka in je pozneje obveljala za eno najpomembnejših žensk v slovenski politiki tistega časa.

Ljubezen, ki nam je vsem v pogubo, je rdeča nit oz. povezovalna tema povesti V Zali (1894). V slogu Dekamerona se v povesti prepletajo štiri izpovedi. V radijski priredbi se prepletajo tri ljubezenske izpovedi, ki izhajajo iz kmečkega okolja. Vse tri zgodbe zaobjemajo osnovni motiv o silni in uničujoči ljubezni. Divjega petelina je mogoče zalesti in ustreliti le med petjem ljubezenske pesmi. Prav tako kot za petelina, ki je zaljubljen lahek plen lovcev, je ljubezen pogubna tudi za lovce. "Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči dekletov obraz, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni," je zapisala Tatjana Doma. Prepričana je, da Tavčarjevo mojstrstvo tiči v tem, da kmečke moške prikaže kot razočarane in ponižane ljubimce. Njihove izpovedi se končajo z uspešnim lovom, ko ustrelijo kar dva divja petelina, s čimer se ponovno potrdi misel, da je ljubezen pogubna za vse.

V bralni uprizoritvi bodo nastopili Aleš Valič kot pripovedovalec, Dario Varga kot Žalostni Miha, Gregor Čušin kot Šepasti Tinče in Janez Škof kot Jernač izpod Skale. Glasbena oblikovalka je Darja Hlavka Godina, tonska mojstra radijskega prenosa Matjaž Miklič in Urban Gruden, fonetičarka Mateja Juričan, piše na spletni CD.