Letos se spominjamo 100. obletnice smrti pisatelja Ivana Tavčarja (1851–1923), enega največjih slovenskih pripovednikov. V slovensko literarno zgodovino se je zapisal kot vodilni predstavnik slovenskega realizma, v svojem literarnem opusu pa je ovekovečil usode malih ljudi in kmetov ter življenje v rodni Poljanski dolini. Rojen je bil v revni kmečki družini, kar ga ni ustavilo, da je postal odvetnik, deželni in državni poslanec na Dunaju, vodja slovenskih liberalcev, pomembna in vplivna javna osebnost ter ljubljanski župan.
Njegov obsežni literarni opus obsega povesti, pripovedi, novele, črtice, romane. Svoje pisateljevanje je začel z ljubezenskimi novelami. Ivan Tavčar je avtor najlepše slovenske ljubezenske povesti Cvetje v jeseni (1917) in zgodovinskega romana Visoška kronika (1919), ki velja za umetniško najbolj zrelo Tavčarjevo literarno besedilo.
Tavčarjevo pripovedništvo so zelo zaznamovale njegove ljubezni. V dijaških letih se je nesmrtno zaljubil v Emilijo Garz, nezakonsko hčerko enega najpremožnejših Ljubljančanov, Fidelisa Terpinca, in bil zaradi nočnega vasovanja pod njenim oknom izključen iz šole, zato je gimnazijo nadaljeval v Novem mestu. Od takrat je pisal pripovedi o tragičnih, usodnih, pogubnih in silnih ljubeznih. Zgodbe o ljubezni, ki je vsem v pogubo, so stalnica njegovega literarnega opusa od mladosti do starosti. Seveda pa moramo omeniti, da se je pri šestintridesetih končno srečno zaljubil in se poročil z 19-letno bogato dedinjo Franjo Košenini. Franja Tavčar je bila aktivistka in ena najpomembnejših žensk v slovenski politiki tistega časa.
Ljubezen, ki nam je vsem v pogubo, je rdeča nit, povezovalna tema, povesti V Zali (1894). V slogu Dekamerona se v povesti prepletajo štiri izpovedi. V radijski priredbi Ljubezen nam je vsem v pogubo se prepletajo tri ljubezenske izpovedi, ki izhajajo iz kmečkega okolja. Vse tri zgodbe zaobjemajo osnovni motiv o silni in uničujoči ljubezni. Divjega petelina je mogoče zalesti in ustreliti le med petjem ljubezenske pesmi. Prav tako kot za petelina, ki je zaljubljen lahek plen lovcev, je ljubezen pogubna tudi za lovce. »Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči dekletov obraz, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni.«
V krutem, kmečkem svetu je bila ljubezen usodna in pogubna tudi za lovce, ki si ob čakanju na plen krajšajo čas z iskrenimi izpovedmi, kako so postali žrtve uničujoče ljubezenske sile. Kleni, robati in utrujeni lovci razkrijejo svoje najnežnejše in najbolj skrite misli o ljubezni. Tavčarjevo mojstrstvo gotovo tiči v tem, da kmečke moške prikaže kot razočarane in ponižane ljubimce. Njihove izpovedi se končajo z uspešnim lovom, ko ustrelijo kar dva divja petelina, s čimer se ponovno potrdi misel, da je ljubezen pogubna za vse. Tako kot pred več kot stotimi leti velja še danes – sila ljubezni lahko premika gore ali pa nas uniči.
Priredba in dramaturgija: Tatjana Doma
Režija: Alen Jelen
Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina
Tonska mojstra radijskega prenosa: Matjaž Miklič in Urban Gruden
Fonetičarka: Mateja Juričan
Pripovedovalec – Aleš Valič
Žalostni Miha – Dario Varga
Šepasti Tinče – Gregor Čušin
Jernač izpod Skale – Janez Škof