Na novinarski konferenci, 4. oktobra, pred premiero Emilie Galotti, ki jo je na svojem sedežu prijazno omogočil Goethe Institut v Ljubljani, je Drama predstavila drugo uprizoritev repertoarja sezone 2018/19 na velikem odru. Prva in doslej edina postavitev tega pomembnega dela na slovenskih odrih je bila davnega leta 1898 v Deželnem gledališču v Ljubljani v režiji Rudolfa Inemanna. Novo uprizoritev znamenite drame velikega nemškega književnika in pripadnika razsvetljenstva Gottholda Ephraima Lessinga v prevodu Mojce Kranjc je režiral beograjski režiser Igor Vuk Torbica, ki prvič ustvarja v Drami. Z naslovno vlogo v Emilii Galotti se kot nova članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana prvič predstavlja Maruša Majer in ob njej igralski kolegi iz ansambla Aljaž Jovanović, Janez Škof, Matjaž Tribušon, Petra Govc, Maša Derganc, Nik Škrlec in Tadej Toš ter gost Benjamin Krnetić. Dramaturginja je Katarina Pejović, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, skladatelja Alen Sinkauz in Nenad Sinkauz, oblikovalec svetlobe Pascal Mérat, lektor Arko in asistentka dramaturginje Gaja Pöschl. Predpremiera bo na sporedu v petek, 5. oktobra, ob 19.30, premiera pa v soboto, 6. oktobra, ob 20.00.

Lessingova žaloigra Emilia Galotti govori o dekletu, ki se – ukleščeno med ponotranjenimi patriarhalnimi konvencijami ultrakatoliške italijanske družbe 18. stoletja in izsiljenim razkrivanjem lastnih prepovedanih nagonov – odloči, da bo povzročilo svojo smrt. Emilia doživlja velik razkol med vrednotami očeta Odoarda Galottija (Matjaž Tribušon), ki jih je tudi sama družbeno ponotranjila, in privlačnim, drugim in drugačnim svetom, ki ga predstavlja zapeljivi Hettore Gonzaga, princ Guastalski (Aljaž Jovanović). Zatiranje strasti je Emilijina velika vrlina in hkrati moč, saj se naslovna junakinja, da ne bi pod pritiski lažne meščanske morale oskrunila očetove časti, pa tudi zato ker ugotovi, da ji kot ženski v obstoječem družbenem sistemu niti očetov niti prinčev svet ne omogočata pozitivnega izhoda, raje odloči za tragičen konec.

Lessing je kljub skoraj popolni spregledanosti na slovenskih gledaliških odrih eno največjih imen nemške klasične književnosti. Je starejši sodobnik Antona Tomaža Linharta in utemeljitelj moderne dramaturgije. Kot pripadnik razsvetljenstva je bil zagovornik novih in naprednih idej – individualne svobode posameznika, politične in umetniške svobode. Rodil se je leta 1729, ko Nemčija še ni imela književnosti, dežela pa je prestala grozovite vojne. Prvič je vzbudil večjo pozornost leta 1751 z zbirko krajših pesmi, leta 1755 pa je napisal prelomno igro Miss Sara Sampson. Delo je bilo prvi poskus meščanske drame, poleg tega pa je napisano v prozi namesto v modnih aleksandrincih. V času, ko je Lessing služil kot tajnik pri pruskem generalu, je napisal še Minno von Barnhelm in Laokoonta. Ženskim likom je posvetil drame Emilia Galotti, Miss Sara Sampson in Minna von Barnhelm ter se z njimi dotaknil različnih žanrov in ženskih usod. V njih je prikazal krutost, brezčutnost, dekadentnost in hinavščino aristokracije ter tako meščanskemu razredu podelil družbeno težo in kredibilnost, saj so bili pred tem protagonisti le predstavniki vladajočega razreda. Kot dramaturg Hamburškega nacionalnega gledališča je pisal gledališke kritike, pozneje zbrane v knjigi Hamburška dramaturgija. V kritikah je spremljal umetnost avtorjev in igralcev ter jim z natančno analizo podajal usmeritve za delo.

Lessingova veličina je bila tudi v tem, da mu je že na začetku buržoazne dobe uspelo natančno predstaviti sočasne družbenorazredne odnose kot odnose, v katerih središču nastopa blago. Preizpraševanje vloge žensk v patriarhalni družbi – njihovega imanentno podrejenega položaja, določenosti z dominantno moškimi zakoni in pravili, omejenosti delovanja, tudi ko vladajo ali zasedajo pozicijo moči – in na drugi strani razumevanje posrednih strategij delovanja in razvijanja orodij za manipulacijo moških ter odgovornost žensk za vzdrževanje in podpiranje patriarhata pa so teme, ki so pomembno zaznamovale misli in študij ustvarjalske ekipe uprizoritve Emilia Galotti.

Dramaturginja Katarina Pejović v gledališkem listu, ki ga je uredila Mojca Kranjc, poudari prevladujoče prepričanje teatrologov o pomembnosti razredne plati Emilie Galotti in ga nadgradi s tezo Roberta Heitnerja, ki v eseju o Emilii Galotti zapiše, da gre pri tem besedilu pravzaprav tudi za obsodbo pasivnosti meščanskega razreda, nesposobnega, da se odločno zoperstavi aristokraciji. To branje temelji na liku Emilijinega očeta, Odoarda Galottija, ki se mu ob koncu drame ponudi priložnost za umor princa in maščevanje po nepisanih patriarhalnih pravilih, pa je ne izkoristi. »Odoardovo omahovanje, ki usodno prispeva k tragičnemu koncu, razlaga Heitner kot podzavestno nemoč meščanstva, da si pribori enakopravnost in s tem konča vladavino aristokracije.« Po poglobljenem študiju Pejovićeva ugotavlja, da omogoča Emilia Galotti razpiranje še drugih, veliko bolj subtilnih in neulovljivih dimenzij, kot je družbeno-politično-razredna. »Čeprav je /…/ Goethe, mlajši Lessingov sodobnik, že videl Emilio Galotti kot tragedijo protagonistkinega zavedanja, da se dva svetova ne moreta preplesti in združiti. Takrat je bilo /…/ to vseeno obarvano z razrednim kontekstom. Danes pa prihajamo do izčiščenega eksistencialnega zavedanja, da vsak pojav sinhronosti pomeni, da se hoče uveljaviti neka resnica. In če se ta resnica pojavi znotraj družbenega konteksta, ki je noče priznati, potem je v nevarnosti. Za ta kontekst danes ni več treba, da je politični ali razredni.« Drugačna, neklasično razumljena političnost, ki se udejanja skozi medosebne odnose, in ljubezen sta zelo pomembni temi, ki ju obravnava ta uprizoritev. V tem primeru je ljubezen izenačena z resnico. Ker ta postane nevarna za manipulativni sistem, jo hoče sistem takoj zatreti. Gonilo dogajanja in zapletov v zgodbi je razpetost Emilie Galotti med skrajnostma, očetom in princem. Dramski trikotnik Emilia – princ Guastalski – oče Odoardo tako pomembno razgibajo prizori s prinčevim komornikom Marinellijem (Janez Škof), Emilijino mamo Claudio Galotti (Petra Govc), Grofico Orsina (Maša Derganc), Grofom Appianijem (Nik Škrlec), slikarjem Contijem (Tadej Toš) ter Angelom in Battisto (Benjamin Krnetić).

Prvo sodelovanje slovečega beograjskega režiserja z Dramo

Igor Vuk Torbica je režiser mlajše generacije (1987), ki se je z uprizoritvami predstavil in vzbudil zanimanje stroke in občinstva že v skoraj vseh državah nekdanje Jugoslavije. Diplomiral je leta 2013 iz gledališke in radijske režije na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu in tam danes deluje kot asistent na katedri za gledališko režijo. V času študija je prejel nagrado Huga Kleina za najboljšega študenta gledališke režije. Njegova zaključna študijska uprizoritev Pokojnik je prejela glavno nagrado festivala Studio fest in bila uvrščena na redni repertoar beograjskega Jugoslovenskega dramskega pozorišta, bila pa je tudi razglašena za najboljšo predstavo 30. festivala Nušićevi dnevi v Smederevu. Za uprizoritev Hinkemann je na 21. Jugoslovanskem gledališkem festivalu Brez prevoda v Užicu prejel nagrado ardalion za najboljšo režijo, na 31. festivalu Gavellovi večeri v Zagrebu nagrado za najboljšo režijo in najboljšo predstavo po izboru žirije in občinstva in nagrado hrvaškega gledališča (2016) za najboljšo dramsko uprizoritev v celoti. Ista uprizoritev je na 24. Mednarodnem festivalu malih odrov Reka prejela kar štiri nagrade, tudi za najboljšo režijo. Med njegovimi režijami lahko poudarimo Moliѐrovega Don Juana (Narodno pozorište Toša Jovanović, Zrenjanin), Kleistov Razbiti vrč (Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd), Tollerjevega Hinkemanna (Zagrebačko kazalište mladih), Horváthove Zgodbe iz Dunajskega gozda (Gradsko dramsko kazalište Gavella, Zagreb) in Tolstojevo Moč teme (Narodno pozorište u Beogradu). Pred tem pa je kot asistent režiserja sodeloval pri uprizoritvah Dina Mustafića (Rojeni v YU, Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd in Patriotic Hypermarket, Bitef teatar, Beograd), Sonje Vukičević (Rodoljupci, Srpsko narodno pozorište, Novi Sad) in Ane Đorđević (Četrnaesta, Narodno pozorište Republike Srpske, Banja Luka).