Milan Tomášik, plesalec, koreograf in pedagog: Vsaka predstava je nova predstava. Ključa, magične formule, ni. Vsaka predstava ima svoje zakonitosti in principe. Tokrat smo preizkušali fizične meje zmoglivosti, kjer igra med različnimi napetostmi in sprostitvami ustvarja izjemno zanimiv ritem, ki ponuja konkretno vsebino. Spraševal sem se, kako na novo postaviti telo, ki bi proizvajalo specifično gibalno kvaliteto, pri tem pa ne ponujalo zgolj ene zgodbe ali pomena?

V predstavi sem želel uporabiti močno in kompleksno glasbo sodobnega slovaškega skladatelja Vladimíra Godárja. Zavedal sem se, da ne morem dopustiti, da bi gib za glasbo zaostajal ali se ji podrejal. Z namenom, da bi v končni koreografski kompoziciji izbrana glasba in gib postala enakovredna, sem moral paziti, da gib v tej predstavi prednjači.

Vsem sodelujočim sem hvaležen za intenziven proces in predstavo, ki smo jo skupaj ustvarili. Užitek je bilo delati s tako prijetno skupino plesalcev, ki so mi kot koreografu ponujali lastne rešitve in številne možnosti, ne glede na to, da je bilo teh včasih že preveč. Veselim se in, hkrati sem radoveden glede našega skupnega popotovanja s publiko in sozvenenja z njo.

Suzana Koncut, zunanje oko: Ko je telo pri ustvarjanju prepuščeno samemu sebi, impulz poišče v notranji strukturi, v napetostih, ki s svojim menjavanjem in prehajanjem med skrajnostmi ustvarjajo ritem. Osupljivo je opazovati, kako se pri tako očiščenem, ogoljenem delu telo uglašuje s samim sabo, z lastnimi viri. In kako se posledično kot občutljiv odzivnik uglašuje z drugimi telesi, s subtilnimi menjavami njihovih energij, napetosti in smeri. Snov pri takem delu kljub močnemu, a abstraktnemu glasbenemu okolju v izhodišču nastaja iz naključja, nima še teme ali čitljivega smisla, vendar zaradi svoje skrajne usmerjenosti in zgoščenosti rojeva asociacije in zametke smisla. Ti imajo seveda opraviti s silovitostjo ali mehkobo, jasnim tokom energije, eksplozijami napetosti ali popustitvami, z mislijo na spopad in pomiritev. In iz tega se polagoma izlušči lov kot način obstoja v tem svetu. Lov kot neizprosna podlaga človeške zgodovine in sedanjosti, ki se iz vitalnega dejanja spreminja v uničevalsko. Gibajoče telo, ki se loti tako temeljnega raziskovanja, neizogibno v sebi prebuja sledi zgodovine sodobnega plesa, zlasti iz tistih usmeritev, ki so se ukvarjale z osnovnimi prvinami gibanja in izraza.

Špela Vodeb, plesalka, performerka in soustvarjalka predstave: Plesalci, smo bitja, ki s svojimi telesi govorimo zgodbe. Na naše presenečenje je predstava precej nasmejala ljudi. Pa pomislim, da drugače tako ne more biti, če pa se tudi sami zabavamo, smejimo in uživamo. A osredotočila bi se na en magični trenutek, preobrat ob koncu predstave, ki je vse prisotne dvignil centimeter nad tlemi. Po 50-ih minutah znoja in izražanja vseh možnih fizičnih, čutnih in čustvenih stanj, pridemo do trenutka, ko telo in um preideta do točno določenega specifičnega stanja, ko se čas ustavi in ko vsi čuti srkajo lepoto. Glasba, ki je nežno boleča in skozi čas postaja romantično agresivna, ustvari veličastna telesa, ki skozi gib izražajo dve paralelni zgodbi. Ena govori o begu, nuji po preživetju in razgradnji, medtem ko druga izraža mir in upanje. Trenutek, ko je pogled usmerjen v daljino, a je človek najglobje povezan sam seboj in svojo okolico. Stvari, ki nisi resnične bodo razpadle, izginile in se raztopile. Resničnost bo obstala v zraku, ter razprla svoja krila.

Jan Rozman, plesalec, avtor, improvizator: Lovim. Moje telo prehiteva pogled in misli komaj še sledijo. Čas se je spremenil v gosto zmes dogajanja, neustavljivo napetost bombandiranja z informacijami. Pojdi, ustavi se, skoči, govori, poglej drugam, zamenjaj, ujemi me! To je lov za človečnostjo.

Alessandro Sollima, plesalec: Lovec in plen sta dva obraza vsakega človeškega bitja: en zavesten in gnan z mislimi, drugi nagonski in brezglav. V tej predstavi se poistovetim predvsem z drugim, ki je divji s svojimi nepredvidljivimi in nenadnimi reakcijami. Zaupa telesu kot prvinskemu viru, mislečemu telesu, ki se odziva z opazovanjem sedanjega trenutka. Hitro, ostro in pogumno, pa tudi natančno in oprezno.

Tina Valentan, plesalka, avtrorica, performerka: V procesu smo se ukvarjali z naslednjimi vprašanji:
Kaj različne stopnje mišične napetosti izvabijo iz posameznika?
Kakšni izrazi, občutki, čustva, barve, ritmi in notranji svetovi pridejo na površje z bolj ali manj intenzivnim stiskanjem mišičnih struktur?
Kako se izraz na obrazu, ki se ustvarja z ritmičnim premikanjem njegovih delov pretoči v telo in kako se gibalna kvaliteta trupa in udov preseli na glavo?
Mislim, da se je razvila predstava, v kateri ne gre za izbrano zgodbo, temveč za razsekano vsebino, ki se le za nekaj trenutkov vzpostavi in preskoči še prej, kot se ustvari pomen; še preden se sproži petelin in pade plen.

Aja Zupanec, plesalka, avtorica, pedagoginja: Nastajanje plesne predstave "Hunting season" je bil ustvarjalen proces v polnem pomenu te besedne zveze. Ustvarili smo naš lasten svet, kjer se preko diha in tenzij mišic sporazumevamo v na novo nastalem jeziku. Ta naš jezik ne izključuje niti obrazne mimike, ki se rodi ob različnih asociacijah, občutjih in telesne fizikalnosti. Do nastanka tega jezika so nam pomagali harmonični odnosi tako v realnem kor v na novo nastalem svetu. Sigurno pa je glavna osnova našega jezika skupen užitek v gibu in plesu.