Predstava poteka v okviru mednarodnega programa Uvoz-izvoz Zavoda EN-KNAP, ki kontinuirano predstavlja vrhunsko produkcijo sodobnih uprizoritvenih umetnosti. V sezoni 2013-14 je program posvečen tematiki staranja (telesa) skozi plesno umetnost.

Burrows and Fargion svoje ustvarjanje opisujeta kot »ročna dela«. Gradita s preprostimi, nespektakularnimi elementi, toda zaključita virtuozno. V zadnjih desetih letih sta umetnika ustvarila več duetov, ki kontrastirajo formalnost glasbene kompozicije z radikalnim in odprtim pristopom do predstave in občinstva. Speaking Dance je nadaljevanje njune pretanjene raziskave, kako zaznavamo odnos med glasbo in plesom. Njune predstave so formalna, a duhovita meditacija o naravi komuniciranja in odnosu, tako med njima kot z občinstvom. V duetu sta se predstavila v 31 državah in na skoraj tristo nastopih.
 
Jonathan Burrows je bil 13 let član slovitega londonskega Kraljevega baleta, zatem je začel ustvarjati lastne koreografije. V zadnjem času ustvarja serijo duetov s skladateljem Matteom Fargionom, s katerim se je predstavljal na več kot 300 nastopih v 31 državah. Burrows in Fargion sodelujeta tudi z Williamom Forsythom za spletni projekt Motionbank. Ustvarjata tudi dela za Sylvie Guillem, Forsythov Frankfurtski balet in Narodno gledališče v Londonu. Burrows je sodeloval tudi s Kunstencentrum Vooruit v belgijskem Gentu, londonskim centrom South Bank in z bruseljskim gledališčem Kaaitheater. Je gostujoči predavatelj na bruseljski plesni akademiji P.A.R.T.S ter na različnih univerzah v Londonu, Hamburgu, Berlinu, Gentu in Giessnu. Leta 2010 je založba Routledge izdala njegovo delo ‘A Choreographer’s Handbook’ (Koreografov priročnik).

Matteo Fargion je študiral kompozicijo pri skladateljih Kevinu Volansu in Howardu Skemptonu. Za ples se je začel zanimati, ko je v Londonu videl nastop slovitega koreografa in plesalca Merca Cunninghama, kar ga je vzpodbudilo, da se je prijavil na Mednarodni tečaj za profesionalne koreografe in skladatelje (med njegovimi direktorji je bil tudi Cunningham), na katerem je spoznal koreografa Jonathana Burrowsa. Fargion in Burrows sta začela sodelovati na seriji del, ki sta jih skupaj zasnovala, ustvarila in izvedla, in ki so s svojo redko kombinacijo intelektualne doslednosti in humorja dosegla mednarodno odmevnost. Fargion je pisal glasbo tudi za druge koreografe, med njimi Lyndo Gaudreau in Russella Maliphanta, še posebej tesno pa je bilo njegovo sodelovanje s koreografinjo Siobhan Davies; napisal je glasbo za nekaj njenih najpomembnejših del, med katerimi sta The Art of Touch (1995) in Minutes for the Collection (2009). Fargion piše tudi za gledališče, še zlasti v Nemčiji, kjer je vrsto let deloval v muenchenskem gledališču Residenz Theater in v berlinskem Schaubühne s Thomasom Ostermeierjem.