Platonov Simpozij je tretji v nizu projektov v okviru omenjenega programa, v katerem igralci Drame izmenjujejo znanje in izkušnje s študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je na današnji novinarski konferenci povedal ravnatelj Igor Samobor. Odlična se mu je zdela režiserjeva zamisel, da bi sedem filozofovih govorov o ljubezni, o kateri se pri Platonu pogovarjajo moški, predstavili skozi oči žensk.
Po besedah dramaturginje Tery Žeželj so Simpozij na vajah začeli brati kot dramski tekst, na ta način pa so brali tudi like, situacije in način, kako je Platon sestavil govore. Od tu so nato prešli na pogovore o ljubezni, pri čemer so se naslonili tudi na knjigo Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa in njegov način razmišljanja. V Platonov govor so vstopili prek čakanja - čakanja, ki je ob fantazijah in podobnem značilno tudi za ljubezen.
Kot je povedal režiser, se je na začetku pojavilo vprašanje, kaj ljubezen sploh je in kako do tega pristopiti. "V našem delovanju je ljubezen na nek način vedno prisotna, odgovor na vprašanje, kaj to je, pa ni preprost," je poudaril Marcen. Pri predstavi se mu ni zdelo nujno, da bi našli odgovor, ampak da bi odprli razmišljanja. V nekem trenutku so namreč ugotovili, da bolj kot razglabljajo o ljubezni, bolj se med seboj oddaljujejo, ker ima vsak posameznik svojo perspektivo.
"Različni pogledi so tisti, skozi katere moramo brati Platona. Ne smemo izpostaviti enega odgovora, ampak opozoriti na različnosti, na to, da je ljubezen ravno v tem, da obstaja cel kup pogledov," je pojasnil režiser. Pri tem so se po njegovih besedah ukvarjali tudi s klišeji in ugotovili, da je ljubezen velikokrat povezana tudi s skrajnimi in bolečimi stvarmi, družbenimi pritiski in drugimi okoliščinami. Nastalo je kolektivno razmišljanje o ljubezni v sodobnih okoliščinah, povezano z iskanjem smisla, o katerem piše Platon.
Scenografki Sari Slivnik je izziv predstavljala umestitev sedmih govork v prostor - odigrale jih bodo Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic in Barbara Žefran. Želela je prostor, ki jih bo prisilil v interakcijo, zato se je odločila za čakalnico, ki je "pretočna, razosebljena in anonimna, a jih vseeno prisili k srečanju". Kostumografka Ana Janc se je odločila, da jih bo kostumsko poenotila, razlika bo le v detajlih. Koreografinja Ana Zupanec pa je k temu, kot je povedala, dodala različne atmosfere. Z glasbo je predstavo opremil Martin Vogrin.