Niko Goršič, 16. 6. 2014

Pismo princesi Janji Majzelj - Župančičevi nagrajenki

PREJELI SMO: Nekoč leta 2014 - med devetimi gorami in devetimi vodami v nenavadni deželi, nad katero so se ptice zmrdovale, da je taka kot čisto navadna kokoš, je bil gledališki oder zbit iz desk, ki naj bi nekaterim pomenil življenje, drugim pa kar cel svet – so živele kar tri kraljice in kar šest princes*, da o kraljih in princih sploh ne govorimo. To je bila čudežna dežela, nekateri tujci so rekli, da celo zelo čudna, kajti na dvoru je mrgolelo vseh mogočih umetnikov. Za izvoz. In med njimi, med tistimi šestimi princesami, je bila ena povsem drugačna. To je bila princesa Janja.

Janja Majzelj / Foto: Žiga Koritnik

Ko je bila še princeska na ljubljanski Poljanski gimnaziji – je bila že nekaj posebnega. Neizmerno rada je plesala in plesala, pa četudi v šolski kleti. In zato ni bila takrat prav nič podobna Pepelki, ki se je, kot vemo, bolj navduševala nad kraljevo dvorano z lestenci. Strokovnjaško sem sedel tam leta 1990 v mračni kleti in se navduševal nad temi zaletavimi mladimi gibalci skupine Betontanc, ki so se z neizmerno uporniško silo prav zares zaletavali v prašne zidove. Institucij? Kot da bi jih hoteli porušiti ali pa sami sebe razbiti ob njih. Bila je takrat generacija, kakršnih ni bilo prav veliko v naši umetnosti. »Šolski« predstavi so rekli Pesniki brez žepov. In svoje zgodbe je skupina z Matjažem Pograjcem pripovedovali naprej, tudi potem, ko so nekateri prešli med študente Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.  Že naslednja njihova gibalna zgibanka »Romeo in Julija« je konstituirala njihovo poetiko. Vse v njej mi je bilo všeč. Vse je bilo drugačno, vse v gibanju, v fizičnem uživanju, v predajanju mladostnemu zanosu moči. Njihov gib je bil primaren in poleten. Leteli so po prostoru in prav tako prostor z njimi. Bili so naši prvi astronavti. Govorim v množini, ker je ta skupina vedno vztrajala na kolektivni osnovi. In že z naslednjo predstavo »Za vsako besedo cekin« so dejansko poleteli v vesolje. Tu je bila prva njihova mednarodna nagrada. In potovali in potovali so po mednarodnih festivalih. Gledali so jih kot nenavadne otroke iz neke nove države. To je bilo pomembno obdobje uveljavljanja slovenske državnosti. In v tem »vesolju« niso bili sami. Pred njimi so bili že naši neverjetni postmodernisti, ki so slovensko gledališče dejansko postavili v svet. Med najbolj zaslužnimi pa je bil prav ansambel Slovenskega mladinskega gledališča, ki je te čudake radodarno gostil. Simptomatično je tudi, da so se vsi »betontancarji«, ko so končali študije, vključili prav v ta ansambel. Princeska Janja je v Slovensko mladinsko gledališče prišla leta 1998, ko je po osmih letih prenehala, po še novih gostovanjih in novih predstavah, sodelovanje v Betontancu. Toda princeska tudi potem, ko je bila že princesa, nikoli ni pozabila na ples. To je njena posebnost, njen igralski zaklad. Zanimivo je, da so, še kot študentje, že leta 1992 dobili Župančičevo nagrado kot skupina. Vsa čast takratni žiriji.

Princeska Janja pa je tudi neizmerno rada pela. To je njena druga posebnost. In s to veščino je navdušeno razveseljevala samo sebe kot tudi gledalce in poslušalce - kjerkoli in kadarkoli. Pa naj bo to na mizi gostilne ali na odru, v družbi kolegov ali pred javnostjo. S Fake orkestrom ali Jožijem Šalejem ali pa s kom drugim. Pa naj bo to v obliki šansona, kabareta ali etno-glasbe. Cela kopica nastopov in predstav je bila… In navdušena publika. Človek se ni mogel nagledati radosti v njenih očeh, ko je pela. Medtem ko je bila v plesnem teatru strašno resna, zbrana in premišljena, si je v glasbi dala duška čiste »južnoameriške« svobode. Uvijala se je v glasbo, spletala z njo razkošne šopke sreče. To posebnost je znala povezati tudi s plesom. In tako je nastala cela vrsta vseh mogočih njenih umetnij. In spet nagrade.

Toda ustvarjalna zakladnica princeske Janje ne bi bila nič brez njene Pike. Ne toliko njene vloge Pike Nogavičke v neskončni uprizoritvi Slovenskega mladinskega gledališča, s katero je začarala tisoče in tisoče otrok, ampak Pike v njej sami. Kdor je gledal predstavo ve, da to ni bila samo običajna vloga. To je bila Janja scela in počez. Mogoče še sama ni vedela za njo. To je bila njena humornost, razposajenost, nabritost, neposrednost, hudomušnost, očarljiva toplina, magnetičnost, iznajdljivost, kreativnost, domišljija in simpatična domišljavost, radoživost, ranljivost, neulovljivost, provokativnost, drznost, komičnost, ekspresivnost, spontanost … Preprosto – Janja ima odrski šarm. In spet nagrade. Še posebno mi je bila všeč njena Zlata ptica, ki me spominja na moje davno novinarstvo pri reviji Mladina in izmišljanje novih nagrad.

In potem je kar naenkrat postala princesa slovenskega odra. Dodajala je vlogam zrelost in poglobljenost in ponekod satiričnost. Ni se reševala s hitrimi rešitvami, zahtevala je od sebe največ kot je zmogla. Nič ji ni bilo pretežko. In uživala je kot nekoč v petju in premagovala napor kot v plesnem teatru in bila srečna kot v času neugnane Pike. .. Vloge so si sledile kot na tekočem traku. Na desetine jih je bilo. Veliko najboljših. In še jih bo. Saj ima še veliko časa, stara je kot moja hči, da igralsko paleto še desetletja dopolnjuje in navdušuje novo in novo občinstvo. Igralstvo je prav zaradi tega čudežen poklic: do pozne starosti imaš čas, da lahko narediš še nekaj novega in boljšega … Le odnehati ne smeš – kar pa ni lahko. Drugi se zato zelo potrudijo. Zanimivo je tudi, da princesa Janja ne dela razlike med velikimi in majhnimi vlogami. Za dokaz naj bo tale naključen izbor: nesrečna Gurianova hči v Koltèsovem Nickel Stuffu; pa travestitski Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski; predana Marusja v Vampirju Marine Cvetajeve; zaljubljena Elaine Breydenbachova v Straussovi Eni in drugi; pretresljiv sloves od neke ljubezni v Gleju v Janežičevem performansu Ko sem odhajal, sem se spomnil tiste scene; himnična Lili Jurjevna Brik v Živadinovi slikanici Supremat – Obredno poslavljanje; neodločna Irina v Čehovih Treh sestrah; posrečena performerka v Tauferjevem Drrreamu, strastna Adela v Lorcovi drami Dom Bernarde Albe, frustrirana Mila v uspešnici Fragile po tekstu Štivičićeve kot tudi sanjska deklica v Tauferjevi mednarodni rekorderki Silence Silence Silence … In še in še. Tudi v Slovenskem mladinskem gledališču, kot že nekdaj z Betontancem, je prepotovala svet. In ponovno so sledile nagrade.

In postala je tudi princesa slovenskega filma. To se je pričakovalo že v njenih drobnih vlogah. Spominjam se jo v duhovitem kratkem filmu Braneta Bitenca Good Rockin' Tonight že leta 1992, kjer sem v filmu vozil avto, ko ga v resnici sploh ne. Potem sem jo leta 2004 v Stopovi žiriji nagradil za vlogo Dramaturginje v fellinijevskih Burgerjevih Ruševinah. Zdaj leta 2014 pa je v filmu Barbare Zemljić Panika postala naša prava filmska zvezda. Primerljiva tudi s holywoodskimi princesami. Pričakujem nagrado.

Princesi Janji Majzelj – čestitke iz kraljevskega dvora!

Kraljevi oproda: Niko Goršič



*Kraljice: Nataša Barbara Gračner, Polona Juh in Nataša Matjašec-Rošker / Princese: Katarina Stegnar, Pia Zemljić, Janja Majzelj, Nina Ivanišin, Tina Vrbnjak, Nina Rakovec

Janja Majzelj, Župančičeva nagrada

Niko Goršič, 29. 1. 2019
Vrhunci slovenskega plesa 2018
Niko Goršič, 18. 1. 2018
Vrhunci slovenskega plesa 2017
Niko Goršič, 15. 3. 2018
Odziv na kritiko Boruta Smrekarja