Gimnazijska leta, maturantsko leto. Četrto od štirih.

Še vedno vsako jutro z enko vstopim v meglo in tople copate.

Še vedno iz dneva v dan odkrivam svetove iz učbenikov in beril.

Hkrati me sili ven iz njih, ven iz natisnjenih črk, v vse smeri ven in hkrati samo vase.

Kaj bo? Kdo bom? Kdo želim biti?

Berem roman, ki se je zasidral vame do smrti.

Nekaj let kasneje.

Študentka.

Še vedno vsako jutro s kolesom v meglo.

Po dnevu tipkanja in skritih ugrizov grem v gledališče.

Sama.

Sedim v levi loži in mencam prste, ker se mi zdi, da sem vsem na očeh.

In ta roman. Na odru.

Skupaj z vami se potapljam v hišo, dvorišče, črno kuhinjo, gozd.

V vojno. V preteklost, ki kar ne mine in ne mine in v kateri živimo bolj kot v sedanjosti.

In Ti, Janez Škof, si moj oče.

Od katerega se poslovim in mu še zadnjič počešem lase.

In podam roko smrti še za leta vnaprej

in jočem še za leta vnaprej,

da bo takrat in od tu lažje.

- Jera Krečič