Na kakšen način se lažje ali raje izražate, skozi gledališko ali literarno ustvarjanje?

Oba medija sta zame ključna in se tudi vse bolj povezujeta. Pisanje je nenehen proces in po navadi poteka vzporedno z nastajanjem predstav — te sicer zahtevajo veliko več časa in velikokrat zaznamujejo to, kar pišem. Pisanje je bilo ključno tudi za moj vstop v režijo in za razumevanje učinka. Umetnost, ki me nagovarja, je po tem, da generira dogodek, analogna v obeh medijih. Dogodek v jeziku je sicer veliko bolj minimalističen, intimen, vendar ni nič manj Dogodek. Projekti, ki jih trenutno pripravljam, postajajo vse bolj povezani s tem, kar pišem in to me navdihuje.

Ukvarjate se tudi s scenografijo, ki je tesno povezana z likovno umetnostjo in arhitekturo. Ali se scenografije lotevate z »režiserskimi očmi« ali se odmikate od tega?

Moje razmišljanje o predstavi se vedno začne s scenskimi idejami. Ključno je, kje se bo dogodek predstave zgodil. To tudi definira režijsko zasnovo, velikokrat je to dvoje neločljivo. Moje razumevanje scenografije je bilo v začetku na neki način slikarsko, kar je posledica mojih poskusov slikanja velikih oljnih platen in navdušenja nad teksturiranimi in surrealističnimi prostori. Zdaj me fascinira iskanje odrskega »čudeža« v konkretnejših, resničnih prostorih, ki omogočajo nepredvidljive obrate. Ko sem v nekem obdobju oblikoval scenografije za svoje predstave, sem na ta način iskal pomen; torej, kaj prostor v gledališču zame zares pomeni in v kakšnem prostoru moje ideje najbolj zaživijo. Ne vem, ali sem to zares našel. Hvaležen in vesel sem, da sem navsezadnje začel sodelovati s scenografi, ki so mi v navdih — pri predstavi, ki trenutno nastaja, Razpoka v MGL, je scenografijo oblikoval Lin Japelj, pri Pasolinijevem Ubesedovanju v SNG Nova Gorica pa bo prostor in video oblikoval Dorian Šilec Petek. Njuni poetiki me navdihujeta in mi tudi omogočata, da se osredotočim na režijo, prostor pa me velikokrat tudi preseneti, kar ustvarja nepredvidljive ideje in kontekste.

Kaj so današnji izzivi mladega režiserja? Ali je mladost kdaj ovira?

Moja prva profesionalna režija je bila konec drugega letnika akademije, takrat sem bil star 20 let — in kar nekaj časa je trajalo, da sem odkril najprimernejši način dela z igralci, saj je bil moj študij režije zaradi mentorskih menjav zelo nekonsistenten. Pri prvi predstavi sem sodeloval s Polono Juh in Aljažem Jovanovićem, ki sta me o gledališču in delu z igralci naučila ogromno. Bila sta tudi prva, ki sta mi med procesom zaupala skorajda brezpogojno, kar nikakor ni samoumevno, sploh ko ustvarjaš z ljudmi, ki so generacijsko precej oddaljeni. Zaupanje je ključno, ampak je nekaj, kar ne pride samo od sebe, povezano je tudi s kontinuiteto tvojega dela. Nenehno prehajanje med gledališči in spoznavanje novih sodelavcev mi je sčasoma postalo navdihujoče. Večji izziv vidim v tem, da je gledališki prostor nepredvidljiv, število projektov nenehno niha, tukaj je vedno kup neznank. Počasi se učim živeti s to negotovostjo in navkljub temu skrbeti za konsistenten pritok idej; v preteklosti je ta negotovost tudi negativno vplivala na moj proces dela.

Za sabo imate precejšnje število predstav in uprizoritev, ki ste jih režirali, aktivni ste že od leta 2015. Ste na katero posebej ponosni?

Vse predstave so me zaznamovale, bile so zelo raznolike, tako da težko izberem eno. Na splošno imam občutek, da se šele zdaj zares dotikam tega, kar sem ves čas iskal. Zagotovo je bila zame pomembna prva predstava, Utopia (SNG Drama Ljubljana, 2016), v kateri sem zgostil svoje prve inspiracije in jih razmeroma brezkompromisno prenesel na oder. Moja najljubša predstava v Drami je bila Življenje drugih (po motivih filma Das Leben der Anderen), ki so jo zaradi zapletov z avtorskimi pravicami po nekaj ponovitvah žal nehali igrati. Tam sem sodeloval z Janezom Škofom, ki me je ogromno naučil in tudi močno vplival na moj način razumevanja gledališča in pisanja. Monologi, ki sem jih pisal za to predstavo, so v meni nastajali z Janezovim glasom in ta živost domišljije se je prenesla tudi v uprizoritev. Tik pred koronskim obdobjem sem režiral triptih predstav brez besed, ki ima posebno mesto v mojem spominu — Antifone, Za praznino/Jok kamere in Triadni balet. V njem smo raziskovali gledališče brez besed, v ospredju je bila vizualna dramaturgija, ključni element pa je bil zvok. Zelo pa se veselim predstav, ki prihajajo. Svet je z vsako predstavo nov.

Kakšne so za vas idealne okoliščine, v katerih lahko neobremenjeno ustvarjate?

Za moj proces je ključna sočasnost. Vedno poskušam hkrati ustvarjati v različnih medijih, ti pa me nato vzajemno angažirajo, da iščem nepredvidljivosti in obrate. So pa idealne okoliščine zame trenutno povezane z veliko bolj banalnimi stvarmi. Finančna gotovost je vse bolj krhka in honorarji ne sledijo inflaciji, tako da se spopadam s tem, kako načrtovati gotovo prihodnost navkljub neizogibni negotovosti ustvarjanja.

Svoj pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je izšel pri Zavodu Litera ter bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, ste izdali pred skoraj desetimi leti, letos pa ste pri Beletrini izdali svojo drugo knjigo poezije, naslovljeno Uho. Zakaj tolikšen premor med obema knjigama?

Ta premor je bil nujen, čeprav ni bil izbira. Ko sem izdal prvo knjigo, sem šele prišel v Ljubljano in najprej me je študij posrkal do te mere, da nisem imel kapacitete za zasnovo naslednje knjige. Nisem prekinil pisanja, sem pa v času študija pisal manj intenzivno. Vesel sem predvsem tega, da je odmor med knjigama povzročil radikalen razvoj v mojem načinu pisanja. V knjigi Uho, ki je izšla pri založbi Beletrina, je večina pesmi lanskih, nekaj pa je tudi starejših. Veselim se obdobja, ko bom lahko knjige izdajal z nekoliko krajšimi premori.

Kako ste se lotevali zbirke? Podobno kot pri vašem prvencu so tudi tukaj razvidne teme, ki niso vselej lahkotne – pri Relikvijah dihanja je to samota, v Ušesu pa sta eksistenca, filozofija …

Zame to niso teme in motivi, ki bi jih izbiral. To je moj način razmišljanja, branja. Zame pisanje ni ločeno od načina, kako čutim prisotnost jezika v življenju. Ko pišem, razstavljam resničnost in jo spet sestavljam. Pisanje je zame gesta radikalne svobode, ki jo je težko vzdržati; skozenj se dogajajo tudi preboji iz utesnjenosti. Velikokrat je bilo pisanje orodje, s katerim sem zlezel iz depresije — zato razumem, da je lahko občutek besedil težek. Ampak pesmi po navadi pridejo kot luč iz rane, so znak tega, da je neka blokada za mano. Se pa zavedam, da vsekakor nosijo težo tega preseganja. Ko mi nekaj uspe ubesediti, najdem tudi pot iz črne luknje, to pa je bilo zame kot bralca vedno ključnega pomena pri poeziji, ki me je nagovorila. Upam, da so ti potopi in preboji na koncu osvobajajoči tudi za bralca.

Kaj vse je (lahko) uho? Kaj je uho za vas, v tem trenutku?

V tem trenutku je uho glasba, ki jo poslušam. Sprehajam se po svetovih zadnjega albuma Kendricka Lamarja, ki me nagovarja tako precizno, da sem vsakič znova brez besed. Prek ušesa postanem to, kar vstopa vanj: od nekdaj sem bil hipersenzibilen na zvok. Ta pozornost močno definira način mojega ustvarjanja. Uho berem kot zgostitev fenomena beleženja — tudi uho, ki je amputirano v naslovu, je nekakšna črna skrinjica zgodb, izjav in dogodkov, ki se kanalizirajo v knjigo kot nekakšen lovilec sanj. Uho je zame v zadnjem obdobju tudi glasba, ki jo ustvarjam. Po več letih raziskav in poskusov bo kmalu končno našla pot na oder, v mobilne telefone, v slušalke, v ušesa.