V Kdaj, performansu, ki bo na ogled v Aksiominem Projektnem prostoru, Motusov režiser Enrico Casagrande sedi na mizi s prenosnim računalnikom, ki nadzoruje tri varnostne kamere in v resničnem času zapisuje opažanja o tem, kar gleda (to je izhodišče za Prospera, lik v njihovi najnovejši gledališki produkciji V viharju/Nella tempesta). Video naprave snemajo dve prizorišči izven galerije: pločnik spredaj in dvorišče s stopniščem zadaj. Igralka Silvia Calderoni se premika med temi tremi prostori; s pomočjo brezžičnega mikrofona (ki ga nosi zato, da ojača zvok svojega srčnega utripa) komunicira z Enricom in občinstvom; igralka reproducira izkušnjo biti pod nadzorom kot »domača žival« (kot, denimo, na letališčih, v bankah ipd.); zamišlja si različna stanja zatiranja in pobega; usmerja tudi Enrica, ki je torej »voden skozi eter«, sam pa stopa v stik z občinstvom na prizorišču. Kot v igri kitajskih skrinjic ali pa v romanu Philipa K. Dicka Skozi skener temačno, je tudi tu nemogoče dojeti, kdo nadzoruje koga in kdo je pod nadzorom. Razmerje med zunanjostjo in notranjostjo je čedalje bolj zapleteno, zlasti zaradi skokov v globoke filozofske misli, posebno Foucaultove (glavna vira sta Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora in Utopično telo/Le Corps utopique); medtem je občinstvo zaprto oziroma fizično zatopljeno v digitalizacijo prostorov.

Kdaj je del dela v nastajanju »2011–2068 politična žival« (»2011–2068 animale politico«), niza uprizoritvenih akcij, gostovanj in delavnic, ki potekajo na različnih koncih Evrope in severne Amerike. Projekt se je začel leta 2011 z delom Zgodba je revolucija (The plot is the revolution) izmenjavo nasprotujočih si mnenj med Silvio Calderoni in Judith Malina; nadaljuje se s trilogijo W. 3 javni akti (W. 3 atti pubblici), ki vključuje Kje (Where), Kdaj (When) in Kdo (Who). Delo Kdaj, ki je bilo v gledališču predstavljeno leta 2012 (v okviru festivala Drodesera v mestu Dro in festivala kratkih gledaliških iger v Rimu) kot del te trilogije, bo prvič na ogled kot enkratna inštalacija–performans v Aksiominem Projektnem prostoru.

Motus sta leta 1991 ustanovila Enrico Casagrande in Daniela Nicolò. Kolektiv svoje projekte že od nekdaj oblikuje skozi dejanja in odzive na vsakdanja dejstva, tako velika kakor tudi majhna, pri čemer se napaja v protislovjih sodobnosti, jih prevaja in spreminja v snov za razmislek in provokacijo. Neodvisno producira številne gledališke predstave in prostorsko specifične dogodke/happeninge, zasnovane za nenavadna prizorišča.

S produkcijami Occhio Belva (1994), Catrame (1996), O.F ovvero Orlando furioso (1998) in Orpheus Glance (2000) je Motusovo gledališče, ki se nenehno spreminja, doseglo precejšen ugled tako doma kakor tudi v tujini. Prejeli so nagrade, kot so nagrada za mlade talente na festivalu Riccione TTV (1999), posebna nagrada Ubu (2000 in 2002) in prestižna nagrada Sigismondo d’oro, ki jo podeljuje občina Rimini (2007). Leta 2002 je produkcija Twin Rooms v Montrealu prejela nagrado za najboljšo tujo predstavo. Leta 2009 je igralka Silvia Calderoni, ki se je kolektivu pridružila leta 2005, prejela nagrado Ubu za najboljšo igralko do 30 let.

Predstava Alexis. Una tragedia greca, ki je bila premierno uprizorjena jeseni leta 2010, je bila na svetovni turneji in je prejela nagrado za najboljšo tujo predstavo v sezoni 2011/12, ki jo podeljuje Zveza gledaliških kritikov v Quebecu (A.Q.C.T.).

Leta 2010 je bil Enrico Casagrande v imenu celotnega kolektiva umetniški direktor štiridesetega festivala Santarcangelo. Leta 2013 je bila na festivalu TranAmériques v Montrealu premierno prikazana predstava Nella tempesta.

Vse Danieline in Enricove umetniške stvaritve so tesno povezane z intenzivnim programom javnih srečanj, predavanj in delavnic na italijanskih in tujih univerzah, ki se navezujejo na kompleksne gledališke in videografske projekte kolektiva Motus.