Pavel Rakovec: Vse življenje sem bil malo mahnjen na "guncanje afen"

Mnogi igralci se ob prejemu nagrade za življenjsko delo radi pošalijo, da še niso na koncu kariere. Kaj pa vi? Ni nagrada malce zgodnja za vaša leta?

Sploh ne, življenje bo teklo naprej. Nekateri pravijo, da je ogromno obdobij življenj. Zdaj se bo življenje šele začelo, malo drugače, ampak nisem še zaključil z njim. To priznanje sem dobil za življenje, ki ga živim, zdaj pa bom tudi sam dal življenju svoje priznanje.

Je igranje za vas poklic ali igra, ki se skriva v sami besedi igranje?

To je vse skupaj: malo poklica, malo igre in tudi obrti. Igranje je poklic, ki zahteva celega človeka, tako kot drugi poklici, vendar na drugih področjih. V osnovi je res poklic, lahko pa razpravljamo tudi o umetnosti, globokih duševnih vrelcih, če si hočemo delati malce samoreklame. Zavedati se moraš, da gre za nekoliko drugačen poklic.

In kdaj je vas zagrabil občutek, da je igranje pravi poklic za vas?

To je bilo zgodaj, že leta 1957, ko je bil v Prešernovem gledališču oder mladih. Gledal sem jih, bil navdušen, oče pa me je vprašal, če bom zdaj vse življenje "afne guncal". Igralstvo namreč zanj ni bilo pravi poklic in ga je skrbelo, kako bom živel. Jaz pa sem odvrnil, da bom pa "afne guncal". In sem bil vse življenje malo mahnjen na "guncanje afen". Življenje me je zdaj nagradilo s to nagrado, ker sem toliko časa "afne guncal", zdaj bom pa delal na tem, da bom življenju vrnil svojo "afno".

Gledališče vas je iz Kranja odpeljalo v Ljubljano, kjer ste igrali v Slovenskem mladinskem gledališču. Kaj pa je botrovalo vaši vrnitvi na Gorenjsko?

Po mojih izkušnjah je Ljubljana resnično središče dogajanja: tam je televizija, film, radio, tam so gledališča in 200.000 prebivalcev z različnimi pogledi in okusi. Sam pa sem po rodu Kranjčan in nazaj so me pripeljali ljubezen, družina in otroci, pa tudi karierna priložnost. Ljubljana je bila namreč zame zelo blizu, a vendarle tudi daleč. Vožnja mi je vzela veliko časa, ob spominu na očeta pa sem pomisli, da bom doma "afne guncal", če jih že lahko. Leta v Ljubljani so bila sicer zelo lepa in še danes menim, da je to edino resnično mesto v Sloveniji. Po umetniški strani sem Ljubljano pozneje pogrešal, a v Kranj sem se zavestno vrnil zaradi bližine in ni mi žal.

In kakšna je razlika med delom v ljubljanskem ali kranjskem gledališču? Je Prešernovo gledališče ob vaši vrnitvi že bilo profesionalno?

Ja, ravno tedaj so zbirali igralce. Prišlo je do nesporazuma med ljubiteljskimi in profesionalnimi igralci ter vodstvom, ki je ustanovilo profesionalno gledališče. Statusa si sicer še niso povrnili, igralci pa so bili že profesionalni. Leta 1957 so po Sloveniji namreč ukinjali profesionalna gledališča, med njimi tudi kranjskega, čeprav je bilo slednje takrat po moči in znanih imenih morda drugo v republiki.

Mnogi, ki ne hodijo v gledališče, vas sicer poznajo predvsem zaradi, lahko rečemo, legendarnih reklam. So reklame za vas nekakšen trening, specifična vrsta igre ali priložnost za hitri zaslužek?

Gre za zelo specifično zadevo, saj moraš nekaj povedati v pol minute. V preteklih časih je bilo težavno ustvariti nekaj sodobnega, modernega, novejšega. Reklama z mojim "ne curlja in ne kaplja" je bila za tiste čase nekaj neverjetnega, ustvarila pa jo je zelo mlada ekipa.

Kranjčani vas pogosto vidijo na kolesu, poleg tega ste omenili dolgo vožnjo med Ljubljano in Kranjem, imate sploh izpit za avto?

Ne, sem zelo ekološko naravnan. Svoje žive dni, danes nas je malo manj, so se pomembni ljudje pustili peljati. Tudi naš nekdanji skupni voditelj se je pustil peljati in sam sem se, kot malce snoba, tudi. No, če sem resen, nisem nikoli vozil avta, sem pa pred nek znan kranjski lokal nekoč za šalo pripeljal voz gnoja.

Toda Pavel Rakovec ni znan le po svojem humorju, temveč tudi po resnih vlogah...

Je, Ajshilova Oresteja je bila resna in za tiste čase, od tega je dobrih 40 let, prava "bum" predstava. Režiral jo je Mile Korun in je bila takrat problematična, kar se dandanes zdi povsem nerazumljivo. Tako kot je danes nerazumljivo, če otroka vprašaš, ali je bil zadovoljen z žemljo. Otrok sploh ne ve, kaj je za nas žemlja nekoč predstavljala.

Ste igralci Prešernovega gledališča morda kaj občutili zaplet ob odpravi sklepa o imenovanju nove direktorice gledališča?

Mislim, da ta zaplet ni bil lep. Igralci ga sicer nismo občutili, je pa padla neka senca na vso zadevo. Zaplet je bil v nasprotju z mojimi načeli. Če si nekje nezaželen, pač ne moreš iti z glavo skozi zid.

Kakšni so vaši izzivi po prejemu nagrade?

Recimo družina, kajti vnuki in vnukinje prihajajo, razmnožujemo se. Ne, resno, kolega Pavle Lužan pripravlja nek projekt, v prihodnjih 50 letih pa bom zagotovo malce bolj odvisen od zdravja, lokalnih povezav in sploh od ljubezni.