Odprtje razstave srbskega lutkarstva in gledališkega ustvarjanja za otroke

Po slavnostnem odprtju bodo male in velike ljubitelje lutk povabili tudi na predstavo Tam daleč lutkarske skupine Pepino iz Niša. Častni pokrovitelj razstave je župan Mestne občine Ljubljana, gospod Zoran Janković.

Razstava, ki jo Mini teater pripravlja v okviru mednarodnega evropskega projekta Puppet Nomad Academy 3, bo v Ljubljani na ogled od 25. aprila do 15. maja 2013, kasneje pa bo gostovala tudi v Subotici v Srbiji. Ker stalna razstava, posvečena lutkovnemu gledališču in gledališkemu ustvarjanju za otroke ne obstaja, je to dejansko premierna, prva in edinstvena priložnost videti široko paleto srbskega lutkarstva in gledališkega ustvarjanja za otroke. Razstava avtorice Ljiljane Dinić je nastala v okviru likovnega programa Mini teatra, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Poleg namere predstaviti posamezna gledališča in njihove repertoarje, najpomembnejše in najpogosteje zastopane ustvarjalce na tem področju ter najuspešnejše stvaritve, je namen razstave omogočiti vpogled v estetski in vsebinski okvir, ki se je izoblikoval v teh gledališčih. Zato so, poleg eksponatov, ki se nanašajo na posamezne predstave, v celote razvrščene različne priredbe iste besedilne predloge, pa tudi motivi, ki so si tematsko in idejno blizu, torej različne odrske uresničitve predlog in intimnih hotenj, svetov, junakov ... Postavitev ne sledi kronološki razvrstitvi posameznih gledališč ali avtorjev, temeljni kriterij za izbiro gradiva je bil osebni pogum ustvarjalcev pri interpretaciji in širjenju meja.

V središču jubilejnega 20. mednarodnega festivala otroškega gledališča v Subotici je srbsko gledališko ustvarjanje za najmlajše. Po bolgarskem, madžarskem, hrvaškem, ruskem, slovaškem, romunskem in poljskem lutkarstvu je na razstavi predstavljeno sodobno gledališko ustvarjanje za otroke v profesionalnih gledališčih Srbije in Republike Srbske, s posebnim poudarkom na lutkarstvu. V razstavo bo zajeta tudi založniška dejavnost ustanov, ki se s tovrstno umetnostjo ukvarjajo na teoretični ravni. Razstavljeni lutke, kostumi, skice, fotografije in rekviziti pričajo o lutkovnih in dramskih inscenacijah, ki so jih navdihnili književnost za otroke, pravljice, ljudsko izročilo z vsega sveta, gre pa za dela umetnikov iz Srbije, iz celotne regije in širšega območja. To so, če izpostavimo le nekatere, Milivoje Radaković, Šandor Hartig, Marija Kulundžić, Šandor Sarvaš, Srboljub Stanković, Živomir Joković, Tihomir Mačković, Milena Ničeva, Angelina Atlagić, Božana Jovanović, Erika Janovič, Edi Majaron, Stefanka Kiuvlieva, Eva Farkasova, Slavčo Malenov in mnogi drugi.

Glede na razmeroma dolgo obdobje, ki ga zajema razstava, je dostopnost gradiva odločilno vplivala na njegovo izbiro, zato je predstavljen le del pomembnih umetniških stvaritev. Ker ni ustanove, ki bi imela ustrezen prostor za hrambo gradiva, ter zaradi obrabe materialov, naravnih nesreč in podobnega (v bombnih napadih NATA leta 1999 je bila poškodovana zgradba Malega gledališča Duško Radović), se velik del lutk in kostumov ni ohranil.

Srbsko lutkarstvo

Lutka ima v srbski ljudski tradiciji zelo pomembno mesto. Skupaj z masko ima posebej prevladujočo vlogo v ljudskih magijskih obredih in običajih, ki so se v nekaterih okoljih ohranili vse do danes.

Pesnik in zdravnik Jovan Jovanović Zmaj je leta 1881 v otroškem časopisu Neven objavil lutkovno igro Nesrečna Kafina. Besedilo spremljajo ilustracije lutk (narejenih iz krompirja) na paličicah, in svojevrstna režijska navodila. Objava tega dramoleta pomeni začetek sodobnega srbskega lutkarstva, Zmaj pa velja za njegovega začetnika.

Konec 19. stoletja so imeli pri širjenju lutkarstva največji delež potujoči lutkarji, zabavljači, ki so nastopali po sejmih in trgih ter ob cirkusih. Prvi znani potujoči srbski lutkar Ilija Božić je eden od mnogih, ki so navzoče razveseljevali z lutko Todorjem, srbsko različico grotesknega ljudskega lika, junaka uličnega gledališča, po katerem je večina takratnih potujočih gledališč tistega časa dobila naziv Kuku Todor. Bistroumni premetenec Todor, vedno v sporu z oblastmi in z grobo, brbljavo ženo, (zaradi katere je »kuku« (ubogi) tudi prišel v naziv gledališča), se na svoji poti srečuje z Duhovnikom, Hudičem, Žandarjem in seveda s Smrtjo, prav tako kot v predstavah potujočih lutkarjev povsod po Evropi vse do danes.

Vzporedno z obstojem uličnega gledališča je med obema vojnama v okviru sokolskega gibanja in pod vplivom bivanja sokolov na Češkoslovaškem, za katero je značilna dolga lutkarska tradicija, raslo zanimanje za to umetnost. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do prave ekspanzije lutkarstva na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. V listu Sokolska prosveta so leta 1932 uvedli stalno rubriko, posvečeno lutkovnemu gledališču. Dve leti pozneje je v Novem Sadu potekal Drugi sokolski tečaj za lutkarje (prvega so leta 1932 organizirali v Ljubljani), ki so ga sestavljali telesne vaje, predavanja o glasbi in govorništvu,  tehnologiji in zgodovini lutkarstva. Sledili so natečaji za lutkovna besedila in njihove objave, odpirali so tudi delavnice za izdelavo lutk. Lutkovni odri in skupine so delovali po vsej državi, do profesionalnega organiziranja lutkarjev pa je prišlo v Novem Sadu (1931) in Subotici (1934).

Po drugi svetovni vojni so v Srbiji začela delovati lutkovna gledališča s stalnimi ansambli in repertoarjem. Ustanovljena so bila kot izključno lutkovna, občasno pa se preoblikujejo v gledališča, ki poleg lutkovnega pripravljajo tudi gledališki repertoar, v nekaterih pa je lutko vse redkeje videti, saj jo nadomešča »živi« igralec.

Posebnost srbskega lutkarstva je prevlada gostujočih umetnikov, razlog pa je v tem, ker v Srbiji ni nobene ustanove, ki bi izobraževala lutkovni kader. Poleg lutkarjev iz Češke in Poljske imajo v zadnjih treh desetletjih vodilno vlogo ustvarjalci iz sosednje Bolgarije, kjer se je tudi šolalo največ domačih, srbskih režiserjev in animatorjev.

Poleg tega je lutkovno gledališče v domačih teatrih največkrat namenjeno otrokom, izleti v lutkarske inscenacije za odrasle so zato izredno redki; tovrstne stvaritve je - na žalost - v glavnem mogoče videti le na festivalih eksperimentalnega in alternativnega gledališča.

Zaradi posameznikov, kakršni so režiserji, ki se posvečajo temu žanru, likovni in upodabljajoči umetniki ter nadarjeni animatorji, je srbsko lutkarstvo ustvarilo izjemna dela velike umetniške vrednosti.

Razstavo so v okviru projekta Lutkovna nomadska akademija 3 pripravili Gledališki muzej Vojvodine, Mednarodni festival otroškega gledališča v Subotici in Mini teater iz Ljubljane kot nosilec projekta.