Odgovor ZDUSa na Poziv SRČ ministru, strokovni javnosti in medijem

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), eno večjih stanovskih združenj s področja uprizoritvenih umetnosti, v treh letih delovanja od Vaše skupine in MK RS ni prejelo niti enega povabila k sodelovanju pri preoblikovanju zakona in tudi ne poziva za podajo predlogov sprememb.

Zato Vašega poziva k dialogu ne moremo jemati resno, saj je prišel šele potem, ko smo ZUJIK – deloma ali v celoti – zavrnila tako rekoč vsa stanovska društva s področja uprizoritvenih umetnosti, mandat skupini, ki ga je oblikovala (SRČ), pa se je medtem iztekel.

Vsi se zavedamo nujnosti sprememb na področju delovanja javnih zavodov na področju kulture, zato na Poziv SRČ kljub povedanemu odgovarjamo, vendar ga v resnici namenjamo tistim, ki bodo oblikovali nov predlog sprememb ZUJIK (strokovno podkovani skupini z afiniteto do umetnosti in kulture, upamo), strokovni javnosti in medijem:

1.    V Pozivu SRČ lahko preberemo stavek »Vsi udeleženci v javni razpravi so predlagane spremembe ZUJIK dočakali na nož!«, in da »popolno zavračanje nekaterih predlogov npr. o popolni konkurenčni prepovedi, sklepanju pogodb po splošni delovnopravni zakonodaji, individualnem pogajanju s solisti in vodilnimi strokovnjaki, produktivnem zaposlovanja skozi zasedbene načrte, uvajanju delovnih normativov in standardov itd. v javni razpravi niso bili dovolj argumentirani«.

S citirano trditvijo se nikakor ne moremo strinjati oziroma preprosto ne drži. Združenje dramskih umetnikov Slovenije in Društvo baletnih umetnikov Slovenije sta namreč v želji po konstruktivnem dialogu in čimbolj premišljenih, konsenzualnih in tehtnih spremembah oblikovala skupno, predvsem pa usklajeno mnenje na osnutek sprememb in dopolnitev ZUJIK-a Št. 0070 -14/2013 z dne 31.1.2013.

Pripombe na osnutek predloga sprememb ZUJIK in argumentacija zanje so bile očitno spregledane, zato vam jih ponovno posredujemo na tej povezavi.

2.    Skupino, ki bo nasledila SRČ pri oblikovanju sprememb ZUJIK, pozivamo, da spremembe oblikuje v sodelovanju s stroko. In stroka na področju uprizoritvenih umetnosti niso ne politiki ne birokrati in ne t.i. kulturni menedžerji – stroka smo tisti, ki umetnost in kulturo živimo in ustvarjamo, smo tisti, brez katerih uprizoritev ne bi bilo.

3.    Drastičnost nekaterih predlaganih sprememb, ki jih zagovarja SRČ, daje vtis, da je v slovenski umetnosti in kulturi nekaj hudo, že kar katastrofalno narobe, zato ju je treba spremeniti v temeljih. Menimo, da je ta ocena napačna ter da sta slovenska kultura in umetnost ena tistih redkih področij, ki smo ju zaenkrat še uspeli ubraniti pred razkrojem – Slovenci se lahko danes doma in v Evropi predstavljamo z vrhunskim, zavidljivo visokim nivojem umetnosti, vendar pa lahko nepremišljeni in kratkoročni ukrepi rezultate vztrajnega, načrtnega in dolgoletnega truda v kratkem času izničijo. Zavedamo se, da živimo v kriznih časih in pripravljeni smo deliti usodo s sodržavljani in biti tako kot vsi podvrženi varčevalnim ukrepom, odločno pa nasprotujemo temu, da bi z izgovorom krize uničili tisto, kar upravičeno imenujemo »dobra praksa«.

4.    V Pozivu SRČ beremo: »Dokler je bilo mogoče povečevati sredstva za kulturo, je nefunkcionalen sistem nekako deloval, v zaostrenih razmerah, v katerih niti trenutnih sredstev ne bo lahko obraniti, pa so spremembe nujne. A ne zaradi privatizacije, kar se je tolikokrat na pamet očitalo vsakemu, ki se je zavzemal za spremembe. Prav nasprotno. Zaradi utrditve kulture kot javne dobrine. Prav tako ne gre za nikakršno neoliberalno zaroto, ampak je cilj sprememb preureditev, ki pa se ne more zgoditi brez notranjih prerazporeditev, torej poseganja v interese močnih skupin.«

7. člen osnutka predloga sprememb ZUJIK navaja: »V 26. členu se doda nov četrti odstavek, ki se glasi: 'Kadar je v javnem interesu se lahko podeli koncesija o upravljanju infrastrukture oziroma koncesija za izvajanje javne službe. Za postopek se uporabljajo predpisi, ki urejajo koncesijo.'«

Ne vemo, kaj dobrega bi lahko koncesije v kulturi prinesle slovenski družbi (predvidevamo lahko ravno nasprotno: v želji po dobičku bi koncesionarji verjetno dajali prioriteto komercialnim projektom na račun kulturnega poslanstva institucij). Če imajo koncesije v zdravstvu, na primer, funkcijo nadzora in služijo zaščiti uporabnika, ne vemo, koga bi želela država zaščititi pred kulturo. Razen tega lahko na aktualnih primerih fakultet vsakodnevno opazujemo, kako se denar zaradi dnevnopolitičnih zlorab preliva v žepe koncesionarjev, posledici pa sta osiromašeno javno šolstvo in nižanje nivoja izobraževanja.

5.    V Pozivu SRČ je na več mestih zapisana težnja po izenačitvi oz. zmanjševanju razlike »med različnimi zaposlitvenimi statusi: med redno zaposlenimi javnimi uslužbenci za polni in nedoločen čas z zajamčenimi dohodki ter vsemi socialnimi pravicami in samozaposlenimi v kulturi, ki jih je prednostno obravnavanje prvih, spremenilo v zapostavljene delavce, marsikdaj celo v navidezno zaposlene na meji brezposelnosti«.

Strinjamo se, da je te razlike nujno treba zmanjšati, zato naj MK ponovno nameni sredstva za projektno financiranje, izboljša status samozaposlenih v kulturi, ki jih je z ukrepi (prepoved sklepanja avtorskih pogodb javnim zavodom, ukinjanje javnih razpisov, zaostritev kriterijev za doseganje statusa samozaposlenih v kulturi, birokratizacija podeljevanja statusa in odobritve sredstev za projekte itn.) v zadnjih letih pahnila na rob revščine. Če bi država rada izenačitev dosegla tako, da bomo vsi enako brezpravni, se stanovska združenja pač ne moremo strinjati z njenimi predlogi.

6.    SRČ v Pozivu kot enega od ciljev navaja »postaviti kulturno poslanstvo pred delovne pravice (vloga, ki jo pri delavcih v gospodarstvu opravlja trg; v javnem kulturnem sektorju opravlja kulturno poslanstvo)«. Kolikor vemo, tudi za delavce v gospodarstvu še zmeraj velja delovnopravna zakonodaja. Če je ta kršena, je treba kršitve sankcionirati, ne pa jih sprejemati kot model ali celo vzor. Kulturno poslanstvo ne more biti pred delovnimi pravicami in tudi ne obrnjeno. V družbi, urejeni po demokratičnih načelih, si kulturno poslanstvo in upoštevanje delovnih pravic nista v nasprotju – zagotovljene pravice in primerni pogoji dela namreč pomagajo ustvarjalcem pri izpolnjevanju njihovega kulturnega poslanstva. Zato morajo za umetnike in kulturnike veljati enaki zakoni kot za ostale državljane.

Členom osnutka predloga sprememb ZUJIK, ki umetnike de facto postavljajo v podrejen položaj v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, zato nasprotujemo. Menimo, da je enakost pred zakonom argument, ki bi ga moral upoštevati tudi SRČ.
               
Lep pozdrav,

Za Združenje dramskih umetnikov Slovenije
- predsedstvo ZDUS
mag. Alenka Pirjevec, Branko Grubar, Branko Šturbej, Lara Janković, Primož Ekart, Staša Mihelčič, mag. Tea Rogelj in članice in člani Izvršilnega odbora ZDUS

Branko Šturbej, l.r.
predsednik ZDUS-a


Poslano v vednost:
-    dr. Uroš Grilc, minister za kulturo, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
-    dr. Aleš Črnič, državni sekretar, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
-    dr. Gašper Troha, direktorat za ustvarjalnost, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
-    mag. Mojca Jan Zoran, Uprizoritvena umetnost, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
-    Društvo baletnih umetnikov Slovenije
-    Društvo gledaliških režiserjev
-    Strokovna javnost