Čeprav Hlapci niso največkrat uprizarjano Cankarjevo delo, a je statistika uprizoritev vseeno visoka, saj so bili v skoraj sto letih od prve uprizoritve na odru več kot 30, so se za podrobnejši pregled odločili, ker so eno temeljnih del slovenske dramatike, je pojasnil vodja simpozija Blaž Lukan: "Hlapci so postali pojem v slovenski kulturi nasploh, imajo celo narodotvorno in državotvorno funkcijo - spomnimo se slogana Narod si bo pisal sodbo sam -, pomembni pa so tudi za samo slovensko gledališče kot tako."

Po besedah Ane Perne, prav tako vodje simpozija, je zanimivo, da se Hlapci pogosto uprizarjajo ob določenih obletnicah, denimo leta 1967 ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva ali leta 1976 ob stoletnici Cankarjevega rojstva, potem so bili leta 1980, ko je nekdanja skupna država po Titovi smrti začela počasi razpadi, skoraj istočasno uprizorjeni v ljubljanski Drami in v Mestnem gledališču ljubljanskem, ter leta 2005, kar je bilo leto po vstopu v EU.

"Te stvari se zdijo precej povedne in tudi Hlapci ponujajo kot družbenokritična igra material za to, da premišljamo zadeve, ki se dogajajo v današnji družbi," je prepričana Ana Perne.

V vsem obdobju je bilo precej režiserjev, ki so se drame lotili po večkrat, pri čemer s štirimi uprizoritvami prednjači Mile Korun. Veliko režiserjev se je lotilo tudi celotnega Cankarjevega opusa, je povedal Lukan, ki se je v svojem prispevku osredotočil prav na uprizarjanje Hlapcev skozi stoletje. Pri tem je bolj kot razlike iskal skupne točke oziroma teme, ki se pojavijo po prvi uprizoritvi in se vlečejo do danes, kot je razumevanje Jermana, enega najbolj prepoznavnih likov v slovenski dramatiki.

Po njegovih besedah mu že zelo zgodaj pripisujejo Hamletovski problem, ki se potem vleče celo uprizoritveno zgodovino, "tako da ga nekako razumemo v razmerju neodločnega človeka in upornika, ali pa v razmerju njegovega političnega aktivizma in njegove osebne drame". Fokus se je sicer menjal. Čas pred 1. Korunovo uprizoritvijo leta 1967 ga je razumel kot predstavnika nekega socialnega sloja in možnega nosilca nekega upora, ki mu ne uspe, bil je simbol slovenskega junaka, s Korunovo uprizoritvijo pa se zgodi temeljni prelom, ker vzpostavi eksistencialistični pogled in se usmeri v njegovo intimo. "Se pravi, da to postane njegova drama, ne več drama slovenstva," je povedal Lukan.

Kritiška recepcija Hlapcev, ki se jim je posvetil Rok Andres, je obsežna, saj je bilo v povprečju objavljenih od ene do pet kritik na uprizoritev. V začetnem obdobju je zelo značilno, da Cankar vstopa s Hlapci v kanon dramatike in se kritika do besedila vede zelo pokroviteljsko, skorajda ga brani. "Potem ko se ta mitologizatorska funkcija nekoliko omili, pa se začenjajo bolj avtorski pristopi k uprizoritvam in takrat tudi kritika zagovarja nove interpretacije, nove poglede, mogoče malo manj historične," je povedal Andres.

Cankar je Hlapce napisal leta 1909, leto kasneje so bili objavljeni, vendar je cenzura našla 62 mest, ki so bila problematična, tako da za časa življenja uprizoritve ni dočakal. Prva postavitev na odru se je zgodila maja 1919 v Trstu v režiji Milana Skrbinška, zatem pa so ga konec istega leta, a že v drugi gledališki sezoni, uprizorili tudi v ljubljanski Drami v režiji Osipa Šesta.