Presneto, vsako leto je težje strniti, kaj vse in zlasti kaj vse novega so vam pripravili Bobri. Jasno, kup novih predstav, filmov, razstav in delavnic. Ampak to že veste. Morda bi tokrat raje omenil, da so letošnji videonapovednik ustvarili otroci iz Azilnega doma Vič, ki so k nam pribežali iz držav, kjer že leta divjajo vojne. Nekateri so se tako prvič srečali z ustvarjanjem nečesa lepega ter vsaj za nekaj trenutkov začutili, da lahko krutost in nepravičnost sveta odrinejo na stran in pustijo domišljiji, da odpoje svojo pesem. Pravica do izražanja domišljije se nam, ki živimo na tem lepem in mirnem koščku našega planeta, zdi že tako samoumevna, da jo pogosto brezbrižno razglašamo za dolgočasno. Kako ošabno!

Ravno ob soočanju s poetičnostjo nam neznanega sveta, prepleteno s pajkovo mrežo metafor in podob, se učimo tudi razumeti življenje drugega. Seveda se druga življenja vselej zdijo čudna in oddaljena, a naša odgovornost je ravno v neprestanem zavedanju, da nas zadevajo. Le če bomo trmasto poskušali razume(va)ti neznano, bomo lahko razumeli tudi sebe in svoje votle strahove, pa tudi to, da volja lahko podira bregove, ki preprečujejo pravičnosti, da bi se razlila po vsem svetu.

Kajti če smo se bobri doslej učili jezove graditi, je prav, da se naučimo nekatere tudi porušiti. Ne vseh. Le tiste, ki vodo življenja preusmerjajo na mlin peščice, le tiste, ki preprečujejo, da bi iz puščav vzklile zelenice. In tiste, ki drugim onemogočajo dostojanstvo, čeprav tega nima pravice početi nihče in nič.

Bobri se moramo zavedati, da so stvari, ki jih imamo in ki jih jemljemo kot samoumevne, za marsikoga le sanje. Ne sme se nam zdeti nemogoče, da jih pomagamo uresničiti tudi drugim.

Tibor Mihelič Syed,
direktor Slovenskega mladinskega gledališča